No, ta kontrolka ni edina cvetka, ni edina in večno navzoča demonstracija učiteljske moči, ki je seveda predvsem njihova nemoč otroke tudi proti koncu leta še motivirati, in jih zato do zadnje minute držijo v šahu z grožnjo kontrolk. V neki drugi šoli morajo otroci te zadnje dni še vedno prihajati tudi na predure, to je tista idiotska pogruntavščnina, da mora biti otrok v šoli kot rudar ob sedmih ali celo prej. Ker pa so tudi učitelji že močno upehani, jim dajejo ob sedmih zjutraj gledati televizijo! In ker postaja sum, da se torej dejansko delajo norca iz vseh nas, po tem drugem primeru že tako verjeten, da je preveč strašljivo, se je morda treba zateči k onemu, da so učitelji dejansko domišljijsko najbolj podhranjena in najbolj toga vrsta na svetu. Kajti če kdaj, potem bi imeli prav zdaj, na koncu leta, ko je treba le še štepati obvezne ure, čas in priložnost, da bi končno z učenci počeli tisto, kar jim med letom zaradi preobloženosti programa ni dano: se pogovarjati z njimi, jih tako prijateljsko (ob bognedaj sladoledu?!??) povprašati, kakšno se jim je zdelo minulo leto, katera snov jim je bila najljubša, katera najbolj zoprna, kaj bi si želeli spremeniti in kaj si sploh želijo v tem življenju. Pri matematiki bi lahko izvedeli kakšno posrečeno o slavnih matematikih s cveki iz matematike, pri zemljepisu kakšno zabavno zgodbo o srednjeveški percepciji sveta kot palačinke (to zgodbo bi morda lahko integrirali z gospodinjstvom), pri likovnem pouku bi lahko poslušali o norem Dürerju ali Irwinih, in pri slovenščini o tem, kako so jo tudi učitelji v šoli mrzili in zakaj. A žal večina učiteljev ni zmožna tega preskoka in ostaja na svojih avtoritarnih okopih brezosebne, storilnostno naravnane šole, ki se je otroci bojijo in jo sovražijo.