Kje pa! Rekel je: Imam eno slabo in eno dobro novico. Katera je slaba? Dobil sem cvek iz matematike. Katera pa je dobra? Bom popravil. In res je. ( smeh ) Nikoli ni z velikim veseljem hodil v šolo. Včasih se je ulegel zadaj v avtu. Zakaj se skrivaš? smo ga spraševali. Da me šola ne vidi, je odvrnil. ( smeh ) Črke je prepoznaval, še preden je šel v prvi razred. Tovarišici nismo povedali, kaj zna, in ker sam ni bil ambiciozen, da bi ji pokazal, kaj vse zmore, je mislila, da ga šola ne zanima. Nekega dne je bil čisto užaljen zaradi njenih besed. Stopila sva k njemu in mu rekla, da učiteljica ni njegov šef; v šoli je zato, da ga kaj nauči, a da ostaja vedno naš. Nekega dne ji je to tudi povedal in bilo je bolje. ( smeh ) Otrok mora vselej imeti občutek, da ima zaslombo. Moji starši so bili res krasni. Vedno so mi govorili: »Povej nam, kaj te tare. Ti si naša in mi ti bomo zmeraj pomagali.« Najin sin je popolnoma normalen človek. Včasih je celo bolj konzervativen kot midva. Mislila sem si, da bo zdaj v Benetkah postal povsem drugačen, uporniški, da si bo omislil kakšno tetovažo. Pa se to sploh ni zgodilo. Je ravno prav samozavesten in se v kriznih situacijah vedno razumno odzove.