Težava s potresi je, da jih ni mogoče napovedati. Včasih jih sicer dajejo slutiti šibke seizmične aktivnosti, a nikoli dovolj zanesljivo, da bi si upali seizmologi potisniti obe roki v ogenj. Druga težava so popotresni sunki in cunamiji, ki kot gnojnica zalijejo potresne rane, da bi se te čim težje zacelile. Podobnost z volitvami je zgolj daljna. Volitve sicer so politični potres, ki premeša oblastno strukturo, a potres, ki ga je mogoče z veliko natančnostjo napovedati. Toliko težje pa je s posledicami, še posebno v Sloveniji. Pred štirimi leti je kadrovsko lomastenje Janševe vlade Slavko Gaber poimenoval kadrovski cunami. S stališča fizike je Gabru skoraj nemogoče oporekati, saj se hitrost cunamija izračunava s kvadratnim korenom zmnožka gravitacijskega pospeška in globine vode. Globlja ko je voda, večja je hitrost cunamija, a je na površini precej manj viden. Bližje ko je obali, počasnejši postaja, a zato vedno višji in vedno bolj rušilen. V času Drnovškovih vladavin je vlada oblast prevzemala od same sebe in so cunamiji nastajali na globokem morju ter usahnili še pred obalo. Prvi resni premik oblasti in potres v plitvini je prinesla Bajukova vlada leta 2000, ko je cunami odplaknil preverjene kadre LDS in prinesel novo politično garnituro. Nič drugače ni po volitvah leta 2000 ravnala nova Drnovškova vlada, ko njen cunami ni odnesel samo državnih sekretarjev in svetovalcev, pač pa tudi praktično vse predstavnike v nadzornih svetih podjetij z državnim deležem. Cunami po zamenjavi oblasti leta 2004 je nato sledil vsem fizikalnim zakonitostim. Začel se je skrbno načrtovano v globoki vodi, komaj opazno, a izjemno hitro, ko pa se je približal obali – torej nižjim strukturam strankarskih vojščakov – je dobil nesluten pospešek, saj je zmanjkalo globine – prostih mest, ki bi jih Janša še lahko razdelil tistim, ki so mu pomagali pri zmagi. Sedanja triglava podstat bodoče koalicije že od predvolilne kampanje zagotavlja, da pod njeno oblastjo ne bo »kadrovskega cunamija« in da bo prva vlada, ki bo resno upoštevala načelo samoomejevanja. A sedanja koalicija bo imela pri tem resne težave, saj je bil potres 21. septembra tako močan, da je na zemljevidu Slovenije nastala razpoka – Janša je to imenoval delitev po ideoloških linijah, kot da bi stranke in njihove privržence bolj civilizirano delila ljubezen do različne hrane kot politično prepričanje –, ob tem pa je nastal v izjemno plitvi vodi. Pred vrati parlamenta so namreč ostali ne le pehota in logistična podpora, pač pa tudi del poveljujočega kadra levice, za katere bodo v strankah morali poskrbeti, če želijo preprečiti notranje trohnenje. Borut Pahor zatrjuje, da bo njegova vlada kadrovala po načelu strokovnosti in da v gospodarstvu ne bo zamenjevala uspešnih direktorjev, pač pa samo tiste, ki jih lahko in ki delajo slabo. Kar se strokovnosti kot merila izbire tiče, bi to prineslo svežino na politično sceno, še posebej po štiriletnem relativiziranju stroke, ki si ga je privoščil Janša z etiketami, kot je »tako imenovani strokovnjaki« za stroko, ki ni bila premazana s pravo politično barvo. Že če bi Pahorjevi vladi uspelo preskočiti ta kvalifikator strokovnosti, bi naredila velik kvalitativni preskok. Ovira pa je tisti izjemno plitev in zato naphan kadrovski bazen razočaranih in pričakovanj polnih strankarskih vojščakov.Še precej težje delo bo imela vlada pri izpolnjevanju obljube o samoomejevanju v gospodarstvu. Ne le, da za vsako mesto predsednika uprave velikih podjetij, v katerih ima država neposreden ali posreden vpliv, čaka cela vrsta kandidatov, večina predsednikov je tudi zavarovana proti odstavitvi iz nekrivdnih razlogov s sramotno visokimi odpravninami. Seznam podjetij, v katerih ima vpliv vsaka aktualna vlada, je mamljivo dolg, začenši s Kadom in Sodom, prek podjetij v večinski državni lasti (Holding Slovenske elektrarne, Geoplin, NLB, NKBM, Zavarovalnica Triglav, Pošta Slovenije, Hit, Telekom, Luka Koper, Slovenske železnice...), do podjetij, ki jih država obvladuje s pomočjo razpršenega lastništva in nepovezanosti malih delničarjev (Petrol, Intereuropa, Adria Airways...). Niso vsi direktorji ali predsedniki uprav enako uspešni pri svojem delu, a tudi neuspešnost ni tako lahko merljiva. In če sedanji nadzorni svet morda meni, da je predsednik uprave uspešen – kot na primer nadzorni svet Intereurope meni o Andreju Lovšinu, kljub nenadzorovani porabi denarja in kazenski ovadbi zaradi naložb v Rusiji –, kakšen argument bo uporabila Pahorjeva vlada za njegovo razrešitev? Pot je seveda relativno preprosta – z zamenjavo v nadzornem svetu bo vodenje kar naenkrat neuspešno. Strokovnost in uspešnost vodenja torej nista tako absolutno merljivi, in prav to bo najverjetnejši zaklonilnik, ki ga bo uporabljal Pahor, ko se bodo začele valiti direktorske glave. Pred novo vlado je zahtevno obdobje vzdržnosti, v katerem bo padla ali se utrdila njena verodostojnost. Sporočilo volitev je bilo sicer jasno – spremembe. Vprašanje je le, kako bo sporočilo razumela nova vlada. Kot željo po spremembah v ravnanjih ali kot željo po kadrovskih spremembah. ežava s potresi je, da jih ni mogoče napovedati. Včasih jih sicer dajejo slutiti šibke seizmične aktivnosti, a nikoli dovolj zanesljivo, da bi si upali seizmologi potisniti obe roki v ogenj. Druga težava so popotresni sunki in cunamiji, ki kot gnojnica zalijejo potresne rane, da bi se te čim težje zacelile. Podobnost z volitvami je zgolj daljna. Volitve sicer so politični potres, ki premeša oblastno strukturo, a potres, ki ga je mogoče z veliko natančnostjo napovedati. Toliko težje pa je s posledicami, še posebno v Sloveniji. Pred štirimi leti je kadrovsko lomastenje Janševe vlade Slavko Gaber poimenoval kadrovski cunami. S stališča fizike je Gabru skoraj nemogoče oporekati, saj se hitrost cunamija izračunava s kvadratnim korenom zmnožka gravitacijskega pospeška in globine vode. Globlja ko je voda, večja je hitrost cunamija, a je na površini precej manj viden. Bližje ko je obali, počasnejši postaja, a zato vedno višji in vedno bolj rušilen. V času Drnovškovih vladavin je vlada oblast prevzemala od same sebe in so cunamiji nastajali na globokem morju ter usahnili še pred obalo. Prvi resni premik oblasti in potres v plitvini je prinesla Bajukova vlada leta 2000, ko je cunami odplaknil preverjene kadre LDS in prinesel novo politično garnituro. Nič drugače ni po volitvah leta 2000 ravnala nova Drnovškova vlada, ko njen cunami ni odnesel samo državnih sekretarjev in svetovalcev, pač pa tudi praktično vse predstavnike v nadzornih svetih podjetij z državnim deležem. Cunami po zamenjavi oblasti leta 2004 je nato sledil vsem fizikalnim zakonitostim. Začel se je skrbno načrtovano v globoki vodi, komaj opazno, a izjemno hitro, ko pa se je približal obali – torej nižjim strukturam strankarskih vojščakov – je dobil nesluten pospešek, saj je zmanjkalo globine – prostih mest, ki bi jih Janša še lahko razdelil tistim, ki so mu pomagali pri zmagi.