Prav pride vsakomur – pokavcem, alpinistom, kampistom, gospodinjam ali navtikom. Je standardna oprema odprav Nase, primer funkcionalnega dizajna v zbirki Muzeja moderne umetnosti v New Yorku in od leta 1891 sestavni del popolne bojne opreme pregovorno miroljubne vojske švicarske konfederacije. Okrajšano »multipraktik« ali »švicar« (uradno švicarski vojaški nož) je zložljivo, večnamensko orodje. Ponuja se v sto in več kombinacijah, tiste klasične vključujejo nožek, pinceto, odpirač za steklenice ali konzerve, žagico, pilo, odvijač, zobotrebec, povečevalno steklo, škarje, klešče, ravnilo... Novejše izvedbe pa rešujejo iz zagate z USB-ključkom, digitalno uro, digitalnim višinomerom, laserskim označevalcem ali MP3-predvajalnikom. Multipomagalo iz plastike in nerjavečega jekla meri v dolžino devet centimetrov, v širino dva, medtem ko debelino odreja število dodanih pripomočkov. Običajno je rdeče barve, z belim križem, švicarskim državnim simbolom. Čeravno, na voljo so mnogovrstni vzorci in barve (in prav tako otroške ter lady inačice). Od leta 1884 jih proizvajajo pri Elsenerjevih. Za izumitelja noža, prednika Karla iz vasi Ibach (v nemško govorečem kantonu Schwyz), je bil nesprejemljiv podatek, da domače vojake z noži oskrbujejo Nemci. Zagnal je lastno proizvodnjo in leta 1891 sklenil pogodbo z obrambnimi silami nevtralne alpske dežele. Elsenerjeva tvrdka – Victorinox – jih zanje dobavlja še danes. Nekaj let po uspešnem prodoru »vojakovega noža«, kot se mu je sprva reklo, se je na trgu pojavil konkurent – Wenger SA iz Delemonta v francosko govorečem delu Švice. Leta 1908 se je vojska v interesu »nacionalne harmonije« odločila, da bo polovico nožev naročala pri Victorinoxu, polovico pa pri Wengerju. Kar je naročniku na dolge proge zagotavljalo ugodno ceno in dobre pogoje dobave. In ker so Švicarji razumni ljudje, so enim odredili uporabo pripisa »original«, drugim pa »genuine«. Da je švicarski žepni izum postal globalna znamka, so zakrivili Američani (vodilni proizvajalec iz Ibacha več kot polovico nožkov proda v ZDA). Po drugi svetovni vojni so jih v velikih količinah prodajale trgovine za vojake, letalce in mornarico. In seveda ni trajalo dolgo, ko so po njih začeli povpraševati še ameriški civilisti; njim so jih ponujali v marketih, kioskih, duty free shopih in vse do 11. septembra tudi na letalih. Po terorističnih napadih je sledil dekret – potniki pri sebi ali med osebnimi stvarmi na avionu ne smejo imeti ničesar, kar lahko služi kot orožje. Posledice so bile katastrofalne, prodaja je padla za štirideset odstotkov. Aprila 2005 so pri Wengerju SA razglasili bankrot, njihovi rivali Elsenerjevi pa so podjetje skorajda v hipu (za neznano vsoto) odkupili in pred »kitajsko nevarnostjo« rešili nekaj sto delovnih mest. Lani so, da bi dodatno zaščitili original pred poplavo cenenih kopij, rdečo barvo švicarskih nožev registrirali kot patent. Zaposlujejo 920 delavcev in so znani kot dobri delodajalci, v zadnjih petinsedemdesetih letih niso odpustili niti ene osebe, direktor pa se vozi s peugeotom 306. Na dan izdelajo (avtomatsko in ročno) 25.000 nožev, na leto pet milijonov in pol. Leta 2004 so s prodajo iztržili več kot 400 milijonov švicarskih frankov. Uspelo jim je obstati na zahtevnem in muhastem trgu, poznavalci trdijo, da predvsem zaradi novotarij, kot so digitalni, USB- ali MP3-dodatki. A sodeč po pismih uporabnikov so največkrat v rabi osnovni elementi. Poročilo govori, da je nemški zdravnik po cunamiju na Šrilanki ranjencu z nožkom odrezal nogo. Ali izvijač, s katerim so na eni izmed odprav v vesolje menda izvedli manjše popravilo. Ice je med klepetom na motosvetovem forumu zatrdil, da z njim »zamenjaš olje na motorju, našpičiš novoletno jelko, zamenjaš žarnice pri avtu, popraviš motorko, nabrusiš sekirico in si očistiš nohte«.Brez švicarskega noža ni iznajdljivega tajnega agenta MacGyverja, lika iz ameriške nanizanke, ki z njim sestavi koristne naprave iz povsem vsakdanjih stvari, kot je na primer škatlica vžigalic. Jadralec Miha Kregar meni, da si ob nakupu najbrž vsak predstavlja kakšne ekstremne situacije, ko mu bo prišel švicar prav. »Potem pa odpira buteljke in maže pašteto.« Seveda ga ima tudi industrijski oblikovalec Miha Klinar. »Tretjega, četrtega ali petega. Upam, da ni zadnji. Vključuje vsa orodja, ki jih največkrat niti ne potrebujem. Morda pa jih kdaj bom. Gotovo. Drugače si bom kupil tistega, ki ima tudi tisto, česar ta nima, če bo zato pretežak, bom imel pa dva.« »Uspelo jim je še nekaj drugega,« poudari. »Ohraniti tradicionalno lokalno identiteto izdelkom, ki bi po presoji povprečnega novodobnega menedžmenta morali biti cenen uvoz z vzhoda. Zgodba uspelega izdelka v ozadju skriva niz dolgoletnih premišljenih odločitev in dejanj podjetja. Če ima proizvajalec tak odnos do svojega izdelka, zlahka prepriča tudi kupca. Kupite si novega.«rav pride vsakomur – pokavcem, alpinistom, kampistom, gospodinjam ali navtikom. Je standardna oprema odprav Nase, primer funkcionalnega dizajna v zbirki Muzeja moderne umetnosti v New Yorku in od leta 1891 sestavni del popolne bojne opreme pregovorno miroljubne vojske švicarske konfederacije.