»Počasi se postavljajo na noge in je treba biti kar naprej z njimi,« pravi ponosni ata. Matej je pred kakšnim mesecem dni že shodil, za njim se na noge postavlja tudi najmlajši in najbolj droban Marko, »sredinec« Miha jo maha na hodnik kar po vseh štirih, a je le vprašanje dni, kdaj se bo spustil v svoj prvi samostojni korak. Sicer so pa igrivi kot male muce. Drug čez drugega se kobacajo, plezajo iz ene posteljice v drugo, tudi nagajajo si že in se cukajo za lase, da je potem malo joka in solzic, ljubko čebljajo in niso niti za hipec pri miru. Ko jih igra do konca utrudi in so siti ter previti, jih za kakšno uro zmanjka. »A ne zaspijo vsi naenkrat. Eden, morda dva, tretji se običajno stisne v naročje in je za nekaj časa mir,« zadovoljno pove Majda. Njihova mama se je od poroda sem zelo spremenila. Bolj umirjena je, nasmejana in presenetljivo zgovorna, redno jemlje tablete, psihične težave so se polegle. Prav to, da je mož ves čas doma in je družina skupaj, ji vliva notranji mir, nič več je ni strah, nočne more so popustile.