V Angliji je ekonomska kriza res huda, ljudi mečejo iz služb, kopnijo prihranki, naložbe v pokojnine izginjajo... Največja žrtev pa so povsem nedolžni britanski otroci, ki so jih vsako leto ob tem času za osnovne otroške potrebe razumevajoči starši množično vlačili daleč na sever Evrope, na Laponsko. Tam so lahko cukali za brado pravega Božička in gledali, kako se pripravlja na avanturo, ko v eni noči obišče vse otroke sveta. Ker je to potovanje postalo pregrešno drago, so si v angleškem New Forestu, priljubljenem nacionalnem parku, omislili »doma narejeno« Laponsko in domačega Božička, ki otročičke nagovarja v lepi angleščini, ne pa laponščini, in je dosegljiv z avtom in s še cenejšim vlakom. Že prvi dan se je v presneto mrzlem deževnem vremenu pred vhodom v Božičkovo deželo »made in England« zbralo na tisoče otrok s presrečnimi starši, ki so otrokom uresničili sanje in prihranili nekaj tisoč evrov, kolikor bi stalo družinsko potovanje na Laponsko. No ja, angleška Laponska ni bila belo zasnežena, ampak bolj blatna poljana, na kateri so še dan prej prodajali stare avtomobile. Pa tudi Božičkovo domovanje v ledeni jami je bilo bolj angleško, saj so postavili dva bedna šotora in nanju narisali severne jelene. Zato pa sta bila na voljo kar dva Božička. Tako da se je stanje v vrsti v blatu do kolen skrajšalo na samo tri ure. Resda je enemu brada nenehno odpadala in otročički niso vzdržali na njegovih kolenih dlje kot 17 sekund, ker je smrdel po hamburgerju, da so bruhali. Drugi je »dišal« po viskiju, kar je bilo nekoliko bolj znosno, a je zelo rad mamice trepljal po zadnjici in starejše deklice nekam čudno dolgo pestoval na kolenih. Pa tudi vsakih deset minut je hodil »odtočit«, potem še na »čikpavzo«, na malico pa na ta kratkega... Ker so se prezebli starši pritoževali, so jih palčki pomagalčki z druge strani ograje zmerjali, da so tečnobe in kaj da bi radi za 30 evrov (plus 20 evrov fotografija z Božičkom) in če jim ni kaj prav, naj gredo na Laponsko. Ko je en Božiček sklenil izkoristiti sindikalno pravico do enournega počitka in so ljudje po treh urah čakanja morali stopiti na konec sosednje vrste, je neki nevljudni Anglež stopil v Božičkovo deželo kar čez ograjo in sindikalno zagretega Božička treščil v brado. Palčki so z blatom obmetavali čakajoče, slednji so jim vračali s sendviči in steklenicami. Bilo je, pravijo, sila razburljivo, nenavadno božično vzdušje, čisto drugačno od tistega predragega laponskega.