Jutro mi je pokvaril pogovor z dr. Hašimijem. Želel sem v Basro. Sam in Ayse, ki sta nameravala z mano, sta vztrajala, da moramo nujno dobiti dovoljenje. In Hašimi, še vedno razkajfan zaradi Evinega pobega, mi ga seveda ni dal. Na vse načine sem ga skušal prepričati in vselej nasedel na enako suhem NE. Krasno, izdali smo naše namene, dobili košarico in si s tem amputirali tudi francosko metodo. Bil sem jezen nase, na Hašimija in na druge. Po zajtrku sem s precejšnjim številom posnemovalcev odbrzel na imigracijski odsek notranjega ministrstva. Bil je odprt. Smejal sem se, ko so se Anglosaksonci gnetli pri mikroskopskem okencu v pritličju, jaz pa sem v tretjem nadstropju v sobi z napisom Yugoslavia, Poland, Czechoslovakia bil edina stranka. Poklicali so me v prostorno pisarno, ki je bila do stropa natlačena s fascikli. Uradnik dišal je po Kafki in dobrem vojaku Švejku je nekaj škrabal na roko, medtem ko sva pila kavo, kadila in kramljala o Kalemegdanu. Sem si rekel, med potjo nazaj se moram ustaviti in si še enkrat ogledati to čudo, da bom naslednjič lahko bolj zgovoren. Dobil sem novo nalepko z iraškim orlom pa kaj so se vse države tako navdušile nad temi orli nekaj pečatov in nekaj čičke-čačk v arabščini. Testu za aids, ki naj bi bil obvezen del procedure, sem se izognil. Morda se jim je zdelo, da je že tako vseeno. Mislim, da sem prvi zapustil zlovešče poslopje in se napotil k javki v restavraciji Jordanski Bagdad. Pročelje je krasil nov plakat, ki je v zanimivi angleščini pozdravljal Živi ščit in Iraqi Peace Team ter reklamiral vseh vrst vegetarjanske in nevegetarjanske delicije. Kar dvignilo me je od spoštovanja podjetniškega optimizma, malo mi je tudi laskalo, da so fantje tako zares vzeli moje besede. Se ne zgodi prav pogosto. Enna drua bešarija, sem se pohvalil z arabščino. Eden od patronov je navdušeno iztegnil roke v pozdrav, kot bi mu bil najmanj stric, če ne brat. Ko so iz urada počasi prikapljali ostali, je bilo kmalu jasno, da je na bagdadskem kulinaričnem nebu zažarela nova zvezda. Supernova. Ko sem pomislil, da motorizirani ščitniki pospešeno odhajajo in da se bo zdaj naval na moje prevozniške kapacitete še povečal, me je navdušenje nad organizacijskim dosežkom zapustilo. Podaljšano kosilo je bilo dobra priložnost za izmenjavo informacij in mnenj. Nekaterih ščitnikov, predvsem tistih bolj pisarniške sorte, že kar nekaj dni nisem videl. Občutek je bil, kot bi minili tedni. Prišli so novi ljudje, petdeset Špancev, predhodnica še večje skupine, katerih začetek in, kot se je kasneje izkazalo, tudi konec, ni bil ravno pod srečno zvezdo. Fatamorganski nemški konvoj je bil baje še vedno na poti. Govorilo se je, da je v Aman prispela hčerka Dicka Cheneyja, ki da je, o šmentana reč, lezbijka. Odnosi na relaciji Živi ščitHašimi & co. so se slabšali iz dneva v dan. Komisija za izbiro lokacij strateških točk, ki naj bi jih varovali z našimi telesi, je imela z njimi obilico preglavic. Dona iz Avstralije je izjavila, da je prišla v Bagdad umret. Kompas, če smo ga kot skupina sploh kdaj imeli, se je rapidno kvaril. Bližal se je 28. februar, spet eden od datumov, ko naj bi se vojna prav zares začela. Premlevali smo možne smeri umika: na zahod, na sever h Kurdom ali na vzhod v Iran? Bil je čas za učne ure arabščine. Vstal sem in debatnemu krožku ponudil prevoz.Slutil sem, da se moj Bagdad bliža koncu, in začel žejno vpijati impresije, obraze in geste ljudi, ki jih ne bom nikoli spoznal, slike, vonje in zvoke. Tisto popoldne se mi je večkrat zadrgnilo grlo in so se mi orosile oči, kar tako, brez vidnega povoda. Vrhunec je sentimentalnost dosegla pozno zvečer, ko sem v restavraciji hotela obsedel sam pred veliko sliko z bedastimi vojščaki iz ne vem katerega že stoletja in se živo zavedel, da bo šlo tukaj zelo kmalu vse v tri krasne.Zbudil sem se drugačen, ves hladnokrven. V recepciji sem srečal Sama in Ayse in ju vprašal:»Kaj je zdaj, gresta z mano v Babilon?«Začuda sta privolila. Pol ure kasneje smo po avtocesti brzeli na jug. Kontrolna točka je bila tokrat docela prepustna. Po dobri uri lagodne vožnje smo potrkali na vrata antičnega Babilona. Nemudoma so nas napadli štirje brezdelni vodniki. Nekako smo naredili selekcijo in se dogovorili za ceno. Babilon je bil žalostno prazen, čeprav so iraške oblasti en del mesta rekonstruirale. Za obzidjem je bila čistina, če odmislim Sadamovo rezidenco, ki se je v daljavi dvigala k nebu. Že tako ali tako ne maram preveč starih kamnov, ampak Babilon je bil ekstra bled. Slike, ki sem jih vsrkal kot otrok, so bile neštetokrat močnejše od realnosti. Kam so šli vsi tisti levi? Slikovna razstava, ki smo si jo ogledali, preden smo zapustili kompleks ruševin, je blago popravila grenak priokus. Po široki regionalni cesti smo švignili na zahod, smer Karbela, sveto šiitsko mesto. Ayse je rekla, da naj jo s Samom v Karbeli raje kličeva Fatima. Bil je četrtek, ki je šiitom, kar je sunitom petek, judom sobota ali katolikom nedelja. Padal je mrak, ko smo parkirali pred eno od svetih mošej dvojčic. Mujezin je ravno klical k molitvi. Zdelo se je, da celo mesto sledi njegovemu klicu. Sledili smo reki ljudi in se znašli na ogromnem dvorišču mošeje. Ayse si je z ruto pokrila glavo. Sam je že snemal, ko nas je mož v vinsko rdeči obleki, ki je skupaj s pokrivalom močno spominjala na nošo dervišev, poklical na stran. Ko so se nam v nekakšni pisarni pridružili trije mrki policaji v civilu, se je zazdelo, da smo v težavah. S tolmačevo pomočjo smo razložili namen in trajanje našega obiska. Drua bešarija je precej omilila napetost. Problem neobstoječega dovoljenja smo diplomatsko zaobšli. Ko smo zagotovili, da se še nocoj vrnemo v Bagdad, je bila stvar urejena, celo dovoljenje za snemanje smo dobili. Kljub temu sva s Samom podvojeno previdno švenkala čez množico vernikov. Zveni obnošeno, ampak svetloba je bila magična. Temnovijolično nebo, zlate kupole minaretov, odblesk kobaltno modrih ploščic in sofisticiranih mozaikov. Evo, sem si rekel, prepotovati si moral štiri tisoč kilometrov in nastaviti koščeno rit ubijalsko programiranim marincem, da si pogruntal, kaj nekatere ljudi vleče na Brezje. V mošejo je vstopila samo Ayse. S Samom sva ostala na dvorišču in bila kmalu deležna ogromne pozornosti radovednih ljudi. Kmalu smo se slikali v vse smeri in se norčevali iz vladarjev sveta, ki se spomnijo ljudstva zgolj nekaj dni pred volitvami. Ali pa (nekoliko tiše) še takrat ne. Ko se je Ayse vrnila, smo šli. Med mošejama dvojčicama se je raztezala nekajstometrska ploščad, polna ljudi in stojnic s hrano. Še preden sem lahko Sama opozoril, je razcapani deklici stisnil v dlan bankovec. V trenutku smo imeli za vratom trumo sestradanih otrok, ki jim nikakor nismo več uspeli uiti. Zatekli smo se v restavracijo in si skupaj s premožnejšimi verniki privoščili izdaten obrok. Stopil sem ven, da se prepričam, ali je zrak čist. Med vrnitvijo smo prečesali vse trgovine in stojnice. Sam je nekajkrat globoko segel v konvertibilni žep. Obisk ga je očitno pretresel. Nekako se je moral zahvaliti. V silni gneči smo komaj izsledili naš kombi, ki je bil očitno parkiran na prepovedanem mestu. Listka nismo dobili, tudi ustnega opomina ne. Po polžje smo odvijugali skozi človeški veletok. Med potjo nazaj sem nekje moral zgrešiti avtocestni odcep. Skoraj bi nas raztreščil na visokem nasipu, ki je meni nič tebi nič blokiral tripasovnico. Na obvoznici okrog Babilona sem spet našel svoj kompas. Do Bagdada smo se še kar nekajkrat ustavili, kar tako, zaradi družbe. V predmestju Bagdada je zadnji postanek zahteval Sam in skočil v tempelj alkoholnega razvrata. Ayse je takoj po prihodu odšla v posteljo, midva s Samom pa sva na hodniku dolgo v noč nemo cukala iz steklenice jacka danielsa.Navsezgodaj zjutraj sem kolovratil po pradavni tržnici Suk el Rasil in s sabo prevažal neprijeten zadah iz ust. Bil je 28. februar, dan, ko naj bi se začela vojna. Vseokrog mene je kokodakalo, grulilo, bevskalo, rigalo, čivkalo in kar je še takega. Na tržnici je bilo dobesedno naprodaj vse živo, od črvov za ribiče, do kamel in za moje pojme zelo eksotičnih živali. Sprehodil sem se skozi ulico z okrasnimi in jedilnimi ribami, skozi alejo oslov, konjev in krav, čez pasji in mačji poligon in čez neskončne sektorje z najraznovrstnejšo perjadjo. Naprodaj so bile žive živali, nagačene živali, divje in domače živali.