Država ohranja red z vzpostavljanjem splošne grožnje, zaradi katere je vojna vseh zoper vse ustavljena. Če razvijemo tako delitev dela v družbi in če imamo raje generacijsko sodelovanje (civilizacijo) kot tisto, čemur Kitajci pravijo luan in pomeni anarhija, bellum omnium contra omnes, državljanska vojna itd., potem se mora to racionalno in produktivno stanje nadaljevati pod nekakšnim konceptualnim čeprav umetnim redom. Ni nujno, da ustava vedno de facto ustanavlja državo - ex factis ius oritur -, toda ustava zagotovo zaobseže osnovna načela tega reda. V tem kontekstu koncept reda pritiče različnim stvarem, toda v osnovi je prav to vzdrževanje predvidljivosti v človeških odnosih tisto, kar bo preprečevalo spore in jih razreševalo na logični način, če do njih pride. Glede na to, da so materialne dobrine po svoji definiciji redke, bo nujno prihajalo do sporov glede njihove razdelitve. Če pravni red vzdržuje vsaj trohico ravnovesja med tem, kar sociologi imenujejo kontribucija in retribucija, potem ima to ekonomske učinke na dobrobit družbe kot celote. Toda moramo se zavedati, da je to na koncu koncev prekarijsko stanje. Tisti, ki bodo zgubili zaradi meritokratičnih kriterijev, se bodo skoraj gotovo poslužili bolj primitivnih sredstev retribucije v trenutku, ko ne bo več prisotna splošna grožnja, ki izhaja iz hobbesovske države. V zadnji instanci, na kar je opozoril Freud v svojem delu Totem in tabu, vsa civilizacija temelji na zunanjem (in ponotranjenem, sublimiranem) strahu. Glej tudi Freud, CIVILIZATION AND ITS DISCONTENTS, W.W. Norton & Co., 1961. Freudovi pogledi so bili implicitno pesimistični, čeprav je precej pazil, da jih ni nikoli popolnoma artikuliral. Njegova osnovna predpostavka je bila, da strah, ki ga vliva država, pomaga zatreti instinkte (Id), pomaga izoblikovati primitivno notranjo moralno instanco (Superego) in rezultira v kompromisu samopodobe (Ego). Državina indukcija strahu se prenaša na družino skozi Očetovo pogojno ljubezen in končni rezultat je civilizacijska nevroza povzeta v protislovje med posameznikovimi instinktivnimi (biološkimi) goni po eni strani in potrebami po družbeni koeksistenci kot je artikulirana v državi in njenimi represivnimi mehanizmi. Freud ni nikoli pomislil, da lahko pride do moralne revolucije (posameznika in družbe) kot jo je kasneje hipotetiziral Jean Piaget in empirično demonstrirala Kohlberg in Kegan, itd. Glej infra, v op. št. 49. V tem pogledu je bil Freud bolj naslednik Burckhardta kot dedič Nietzscheja, katerega je filozofsko občudoval.