Svetovni pojav komunizma je mnogo bolj pozitiven od pojava nacizma. Vsebuje mesijansko idejo pravičnosti, ki se v marsičem ujema z judovsko-krščansko idejo pravičnosti. V tem smislu je marksizem futuristično optimistično usmerjen kot socialna vizija. Toda problem je v tem, da so znotraj tega gibanja prevladali tisti ideologi, ki so za postulat postavili ateizem, in s tem so prišli v neizprosen konflikt ne le s krščanstvom, temveč z vsemi religijami. Po moji presoji bi se lahko razvil v zelo pomembno svetovno gibanje, ki bi ga Cerkev prej ali slej v celoti podprla, če bi vsaj pustili popolno svobodo ali nevtralnost glede vere. Cerkev se proti komunizmu ni borila zaradi socialnega programa, ampak zaradi ateizma. Najbolj bistven kriterij, da ne morem zanesljivo soditi ljudi na različnih straneh, čeprav naj bi veljalo, da naj bi tisti, ki direktno prizna Boga, delal veliko bolj odgovorno pred Bogom, je ta, da ne vem, kakšni so bili vzgibi njihove vesti. Zgodovino pa vendarle presojamo šele v luči večnosti in tudi zato te presoje niso ravno v človeških rokah in v moči človeškega uma. Ne smemo prezreti tudi tega, da je vrhunec velikonočnega praznovanja vzklik Felix culpa, srečna krivda, da lahko v zgodovini tudi napake in krivda odigrajo pozitivno vlogo. Višji um lahko zanesljivo sodi o usodnosti zgodovinskih dogodkov, zato je jasno, da človek vendarle lahko pride do zanesljivega vtisa, katera smer in katere postavke so bile pravilne in katere ne. Dolgoročno gledano to, kar je zgrajeno na napačnih postavkah, propade. Tako so vse poganske civilizacije propadle in so se morale umakniti višji civilizaciji, judovsko-krščanski. Komunizem je po sedemdesetih letih propadel kot sistem, ker se je uprl samemu Bogu. Judovstvo, ki je najbolj trpelo in je doživelo največja preganjanja, je preživelo 4000 let in krščanstvo 2000 let. Ravno ta zgodovinska perspektiva postane obljuba za prihodnost. V tem je razlog strahu tistih, ki se odločajo drugače. V resnici je vse odvisno od verovanja.