Zakaj prav z njo? Ker so pač zgodovinarji del rimsko-grške civilizacije, drugačne zgodovinske resnice niti ne priznavajo in je ne poznajo, niti jih ne zanima. Ko sem se poglabljal v knjige o predzgodovini človeštva, sem uvidel, da se ta povsem razlikuje od avtorja do avtorja in da je vse skupaj ena sama velika zmešnjava. Zmešnjava? Odkril sem, da so temelji hiše zgodovine čista utvara in zato se zgodovina vedno znova ob vsaki menjavi režima sesuje in znova zgradi. Nato sem se sredi neke decembrske noči pred devetimi leti ne vem zakaj prebudil, v glavi pa sta mi še iz sanj odzvanjali dve besedi: Fenicija Venicija. Potem sem spet zaspal. Ko sem se zjutraj prebujal, so mi v tistem posebnem stanju, ko še nisi buden, spiš pa tudi ne več, glavo preplavile različne besede, slovenske in druge, s svojimi skritimi etimološkimi pomeni. Vse to se je nato nadaljevalo ves dan in to sem potem preživljal devet mesecev. Kot bi se v meni odprl neki kanal za glas, ki mi je govoril od znotraj. Kanaliziranje? Od takrat razumem in verjamem, če slišim za kanaliziranje. Sporočila tega notranjega glasu sem si vztrajno zapisoval, obenem pa sem jih vedno glasno ponavljal, da bi si jih bolje zapomnil. Zdaj me še vedno kdaj pa kdaj obišče in takrat mu posvetim vso pozornost. Zakaj je slovenska zgodovina »napačna«? Če bi slovenski zgodovinarji v preteklosti skrbeli za koristi svoje domovine, se vprašanje meje danes zagotovo ne bi razvilo v mednarodni problem,v katerem Slovenci izpadamo kot osli. Naši zgodovinarji niso nikoli skrbeli za koristi slovenskega naroda. Zakaj? Prvi slovenski zgodovinarji so diplomirali na Dunaju in doktorirali v Berlinu in so skrbeli zgolj za zgodovino AvstroOgrske. V stari Kraljevini Jugoslaviji so skrbeli za jugoslovansko zgodovino. Po drugi svetovni vojni so na temelju bratstva in enotnosti še naprej negovali in vsiljevali jugoslovanski pogled na zgodovino, to je izmišljeno skupno selitev južnih Slovanov. Obenem pa so bili boljševiki vedno internacionalisti. Vsakega morebitnega zgodovinarja, ki je želel k zgodovini Slovenije pristopiti z zornega kota Slovencev, torej narodno zavednega zgodovinarja, so označili za nacionalista. Katere so »laži« v slovenski zgodovini? Naša uradna zgodovina Slovence s svojimi lažmi vsak dan znova spominja, da smo Slovenci potomci navadnih pastirjev in nomadov, ki smo v drugi polovici prvega tisočletja privandrali na svoje matično ozemlje, da so nam civilizacijo prinesli šele krščanstvo in nemški zavojevalci in izkoriščevalci. Takšni uradni pogledi na našo preteklost pa niso samo neresnični, temveč obenem občutno kvarijo kolektivno nezavedno samopodobo Slovencev, ki se zdaj imajo za potomce kmetov, hlapcev, bečkih konjušarjev ipd. Če bi bili Slovenci res zgolj potomci pastirjev in nomadov, potem ne vem, o kakšni zgodovini Kranjcev je pisal Valvazor. Njegova zgodovina Kranjcev se začenja z vesoljnim potopom, kar je posreden dokaz, da smo Slovenci obstajali kot etnična skupnost že v času vesoljnega potopa. Seveda se nismo imenovali Slovenci. O genezi poimenovanj naših prednikov skozi čas pripravljam posebno knjigo. Ker obstajajo Slovenci že od nekdaj, smo v zgodovini imeli številne nazive: Hiperborejci, Vinčanci, Karijci, Lidijci, Sumerci, Kaldejci, Veneti, Skiti, Etruščani, Kartažani, Anti, Vandali, Markomani, Noričani, Norci ali Norijci (Nordijci), Vendi, Vindijci, Kelti, kar je grško poimenovanje iz Keltoi, Galci pa je latinsko poimenovanje, Retijci ali Rezijci, Karnijci, Tavriski ali Tavrijci, Cimbri ali Kimbri, Japodi in Japidi, Iliri, Karantanci, od takrat se je do danes ohranilo zdaj nemško ime za Koroško Kärnten, Karniolci, tako se je imenoval Jacob Gallus Carniolus v šestnajstem stoletju, Kranj-