V sodobnem svetu naj bi se soočali z dramatično rastjo izpušnih plinov, višanjem temperature na Zemlji in drugimi toplogrednimi učinki, drastičnimi podnebnimi spremembami in vsemi učinki, ki jih ta civilizacija prinaša ekosistemom. Največji izzivi sodobnih družb naj bi bili tako povezani z reševanjem energetskih in okoljskih vprašanj ter vprašanj, povezanih z demografskimi spremembami, kot so staranje populacije in migracije. Rifkin (2004: 190) navaja nekaj značilnosti zadnjih dveh dekad, in sicer izjemna podražitev energije, izjemno povečanje stroškov za raziskovanje in razvoj, vse krajša življenjska doba proizvodov (le-ti so vse hitreje nadomeščeni z novimi, sodobnejšimi), vse dražja delovna sila, globalizacija, vse manjši ekstraprofiti in vse manjši učinek hierarhično organiziranih struktur. Poudarja, da je globalizacija še bolj zaostrila neučinkovitost hierarhično organiziranih družb in da se zdi, da je horizontalno povezovanje – povezovanje v mreže – edini možni odgovor na tako zahtevne izzive. Posledice povezovanja in delovanja v mrežah so vidne tudi v spremenjenem načinu razumevanja fizične in intelektualne lastnine. Znanje in informacije (know-how) so oblike lastnine, ki najbolje ponazarjajo, da so jasne teritorialne meje v sodobni družbi pri pojmovanju lastnine (kje je stvar fizično, npr. zemlja, hiša idr.) močno zabrisane. Rifkin povzema MacPhersonove teze, da koncept lastnine, ki izhaja iz 17. in 18. stoletja, danes ne vzdrži več, saj je takrat temeljil na filozofiji izključevanja – omejenega dostopa do lastnine (in ugodnosti, ki iz tega izhajajo). Ena najpomembnejših pravic danes pa naj bi bila pravica, da nisi izključen, da imaš priložnost, da sodeluješ v procesih odločanja, v procesih, ki vplivajo na tvoje življenje.