Mislim, da postajajo mediji zelo močni. Zaradi tehnologije je možnost posredovanja novic ogromna. To je protiutež koncentraciji lastništva. Mediji so izredno pomembni pri širjenju sporočil, AI se je rodil v časopisu. Pomembno je, kako predstavijo človekove pravice, socialne probleme, in mislim, da bi se novinarji morali bolj zavedati moči, ki jo imajo. In vsak, ki ima moč, bi moral biti odgovoren za svoja dejanja. Ne moremo nadzorovati, kaj neki časopis pravi. Ustvariti je treba razmere, v katerih lahko vsi povedo, kar hočejo. Problem je, če je le en medij promoviran, le en časopis vzpodbujan. Ni vprašanje cenzura medijev. Morala bi obstajati svoboda ponudbe in nato je izbira na bralcu. Ne more pa država določiti, kaj je prav in kaj ni. Potrebna je raznovrstnost mnenj in tehnologija danes to omogoča. Tehnologija tudi vse bolj omogoča državam, da nadzorujejo, kaj ljudje berejo...Točno, kontrola interneta. In ne le države, tudi velike internetne družbe se pajdašijo z vladami in omejujejo dostop. A s tem si spodkopavajo tla pod nogami, saj so v poslu odpiranja možnosti in dostopa do informacij. Tako sami sebi omejujejo bistvo svojega dela. Zato je to bitka, ki jo bodo izgubili. Enako velja za države, ki želijo cenzurirati. Poglejte Kitajsko in virus SARS. Zaradi cenzure ljudje v najbolj kritičnem času niso imeli potrebnih informacij. Ko so kitajske oblasti to spoznale, so se nekoliko odprle. Podobno je z virusom HIV in aidsom. Amnesty se je zavzel za številne kitajske aktiviste, ki se jim sodi ali so kaznovani, ker so odkrito govorili o aidsu. Vlade se morajo zavedati pomena vedenja in človekovih pravic. Gre za sistem vrednot, a hkrati je to pragmatičen sistem. Sistem, ki temelji na človekovih pravicah, je najboljši, saj zagotavlja varno in stabilno družbo.To se je zdelo zelo res po padcu berlinskega zidu. Vendar danes še vedno stoji Kitajski zid, dvigujejo se zidovi med Izraelom in Palestino, med Ameriko in Mehiko, med Marokom in Španijo. Kakšni so ti zidovi, s katerimi se soočamo danes?Zanimivo je, da se nismo naučili lekcije o zidovih. Evropa se mora tu še veliko naučiti. Zidovi ne delujejo. Vlade bi morale biti mnogo daljnovidnejše glede migracij. Razumeti moramo, da so razlogi, ki migracije zavirajo, in razlogi, ki jih spodbujajo. Globalizacija je zagotovila prost pretok idej, podjetništva, denarja, a še vedno se omejuje pretok delavcev. Tako ne gre. Ko ljudje pridejo, legalno ali ilegalno, je treba z njimi ravnati človeško in jim zagotoviti osnovne pravice. Pri trgovini z ljudmi se moramo zavedati, da so ljudje, s katerimi se trguje, žrtve sistema in jih je treba zaščititi. Hkrati je treba razmisliti o razlogih, zakaj odhajajo iz domovine, in zagotoviti legalno možnost migracij, če obstaja potreba po delavcih. Prej ali slej bodo zidovi padli in lahko pride do razmer, ko bo vse skupaj ušlo izpod nadzora. Tudi zato so človekove pravice tako pomembne. Tu je jasen uspeh Evrope, ki se danes širi in se ji želi pridružiti vse več držav. To zgodbo o uspehu moramo dobro prodati, saj jasno kaže, da je vladavina, osnovana na človekovih pravicah, prinesla stabilnost. Zato je pomembno, da tudi tukaj, govorim o Balkanu, zasnujemo stabilnost, osnovano na človekovih pravicah.Vendar, ali se vam ne zdi, da EU izgublja svojo privlačnost in zanos?Pred EU so tako priložnosti kot izzivi. Prve so jasne, saj je širitev zagotovila širše spoštovanje in večjo vlogo človekovih pravic po Evropi. To vidimo tudi na Hrvaškem. EU mora to izkoristiti in na tem graditi. Potem pa so tu izzivi – debata o človekovih pravicah se giblje v nenavadne smeri. V preteklih mesecih smo videli Mjanmar, Darfur, in vpliv Evrope je bil v teh primerih zelo omejen. Svet je obakrat zrl v Kitajsko, ki ima v teh državah dejanski vpliv. Nihče ni gledal Evrope.Se vstaja tisočev menihov, ki so ob podpori navadnih ljudi nastopili zoper vojaško hunto v Mjanmaru septembra lani, sedaj v Tibetu dogaja Kitajski?Mislim, da ne. Tibet je kompleksen, z dolgo zgodovino. V Mjanmaru obstaja zatiralski režim že zelo dolgo. Državo spodkopavajo številni notranji, etnični konflikti, in končno si jo je podredila še brutalna hunta, ki zatira vsakršno politično svobodo in se je zaprla pred svetom. Zahodni svet je pokazal veliko zaskrbljenost zaradi dogodkov v Mjanmaru, a ni naredil veliko. Ni mogel. Tibet pa je v okviru Kitajske in ga mednarodna skupnost obravnava precej drugače. Amnesty vidi Tibet v perspektivi človekovih pravic – kršitve se dogajajo v Tibetu, a tudi drugod po Kitajski. Olimpijske igre predstavljajo možnost, da pride do sprememb. Priče smo zatiranju številnih aktivistov, novinarjev... Dogodki po 10. marcu pa so v Tibetu prinesli še nekaj drugega. Moj odgovor je, da so razmere v Tibetu zelo resne in zahtevajo pozornost, vendar obstajajo tudi drugi problemi človekovih pravic na Kitajskem. Zahod mora oblikovati poolimpijsko strategijo do Kitajske. Zanimivo je spremljati olimpijski ogenj, simbol miru in prijateljstva. Ugasniti ga želijo navadni ljudje. Kaj to pomeni?Kar ljudje sporočajo, je, da smo v olimpijske igre vpleteni vsi. Hkrati so človekove pravice del genetskega materiala modernega sveta. Ne gre za politično dejanje, pač pa za temeljno dolžnost. Vsa naša dejanja bi morala spoštovati človekove pravice. Ne moremo jih parkirati tam čez in se jim posvetiti, ko bo olimpijskih iger konec.Obstajajo kitajske pismenke za človekove pravice?Ne vem. Prepričana sem, da obstajajo. A če me sprašujete, ali je Kitajcem mar za človekove pravice, bi rekla da. Mislim, da je zanje mar vsem. Morda ne uporabljajo istih besed, a če vprašate ljudi o pravičnosti, o enakopravnosti, vsak jezik, vsaka civilizacija pozna te koncepte.Vatikan je javno napadel Amnesty International, ker je pravico do splava uvrstil med temeljne človekove pravice. Je krščanstvo kaj bolj združljivo z idejo človekovih pravic in demokracije kot islam?Vrednote, na katerih temeljijo religije, so drugačne od vrednot človekovih pravic. Tudi med katoliki in muslimani obstajajo aktivisti za človekove pravice. V številnih situacijah so se verske vrednote pokrile s človekovimi pravicami. Tako je bil pri boju za ukinitev smrtne kazni Vatikan pomemben zaveznik AI. Obstajajo področja, kjer so razlike, in področja, kjer smo delovali skupaj.Obstaja področje, kjer se je islam izkazal za pomembnega zaveznika?V islamu je zelo močan koncept pravičnosti. Prav tako obravnavanje manjšin, kar je islam razvil že v srednjem veku. Tudi ženske, ki tedaj drugod niso imele pravic, so jih v islamu imele. Ko govoriš z islamskimi voditelji, prepoznaš zlorabo vere za promocijo določene politike. Radi se sklicujejo na šeriatsko pravo, ko gre za pravice žensk, vendar o njem molčijo, ko gre za sodelovanje v mednarodnem finančnem sistemu, ki temelji na pobiranju obresti, kar je po šeriatskem pravu prepovedano. Tudi smrtna kazen naj bi bila bistven del šeriatskega prava. Vendar islamski akademiki opozarjajo, da je v šeriatskem pravu vladarju dana diskrecija, da odloči, ali naj se smrtna kazen izvrši ali ne; lahko pokaže usmiljenje, ki je tudi pomemben koncept islama. Tu je še nekaj, kar je zapostavljeno ali se ne razume dobro, namreč kvaliteta voditelja. Dejstvo, da mora biti izvoljen, ima v sebi koncept demokracije. O tem se danes ne govori zaradi političnih interesov določenih voditeljev. Vprašali ste za pozitivne stvari – so tam.Združeni narodi, ki so mati modernega koncepta človekovih pravic, so bili pri odločanju o Iraku vrženi v smeti in nato ponovno pobrani iz koša. Kakšno vlogo lahko po vsem tem še igrajo pri uveljavljanju človekovih pravic