Koliko je bilo prvih kristjanov, o tem nam naši viri le malo povedo. Dejstvo, da so bili grobovi opremljeni še v času, ko je krščanstvo v duhovnem svetu brez dvoma prevladalo, bi moglo na prvi pogled zavesti k napačnemu sklepu, da so morali biti ljudje, ki so pokojnim prilagali v grob kozarec, dišavno stekleničko ali oljenko, intimno še pogani. Toda omenili smo že, da je kozarec (skupaj s kruhom) mogel ponazarjati obhajilo, kristjanu edino zaupanja vredno popotnico v večno življenje. Blago misel "In večna luč naj ti sveti" poznamo še danes in oljenka jo je posredovala. Kristus sam, oni, ki so ga položili v grob, ter žene, ki so opravljale zvesto službo na njegovem grobu, vsi so po besedah evangelistov poznali maziljenje mrliča z dišečimi olji. Tudi dišavna steklenička v grobu potemtakem ni mogla biti spotakljiva za kristjana. Zdi se mi, da nam več o splošni razširjenosti krščanstva, ki je prineslo v utrujeno antiko nove besede, nov žar in novo oznanilo, povedo raziskane cerkve poznorimskega časa. S pomočjo njihovega obsega sklepamo kar o številu prebivalcev posameznega kraja. Krščanski prazniki so morali zbrati celotno občino, katere člani so se v veliki meri že oprijeli novega nauka in šli skozi krstno kopel. To zbiranje ni moglo biti zgolj zbiranje prestrašene črede, neuke in ustrahovane množice, ko je država zgubljala moč in prepuščala vodstvo krajevnih skupnosti kleru. Ljudje so najdevali v krščanstvu, kot prej v drugih verah, obilo odgovorov na bistvena vprašanja. Večina celjskih darovalcev za mozaični pod v cerkvi je verjetno vendarle prispevala svoje solide ali druge težke denarce za veliki podvig iz iskrene vere in ne predvsem iz baharije pred sosedi in zato, da bi vedno spet brali svoje ime med viticami na mozaiku. Prehod k prevladi krščanstva pa seve ni bil takojšen, tudi brez trenj ni šlo. Gotovo so bile razlike med posameznimi kraji in skupnostmi, že omenjeni posebni način uničevanja mitrejev opozarja, da je naravno čutečemu človeku težko položiti roko na nekaj, kar je drugemu sveto. Zanimivo je, da so ob koncu 4. stoletja tudi v Emoni, katere živahno krščansko versko življenje poznamo iz pisem sv. Hieronima in milanskega škofa Ambrozija, sv. Ambroža, sprejeli cesarja Teodozija na zmagoslavnem pohodu tudi poganski svečeniki. To beremo v slavilnem spisu Pacata Latina Drepanija, prebranem l. 389 pred senatom: "Quid ego referam pro moenibus festum liberae nobilitatis occursum, conspicuos veste nivea senatores, reverendos municipali purpura flamines, insignes apicibus sacerdotes?" (Govorniku torej zmanjkuje besed, da bi opisoval zbor odličnikov, ki so čakali cesarja pred mestnim obzidjem, belino senatorskih oblek, škrlat flaminov - poganskih svečenikov - ter koničasta pokrivala duhovnov.) Marsikaj iz prastarih verskih navad je tudi v okviru krščanstva proniknilo zlasti v ljudske pobožnosti in se celo iz prazgodovinskih, predrimskih davnin ohranilo malone do današnjega dne. Hkrati pa je, kot smo rekli, krščanstvo ohranilo v bistvu svojega oznanila in obredja prenekatero prvino rimske civilizacije poznejšim časom, tudi pismenost in pisavo navsezadnje!