Verska nevtralnost pa nikakor ne pomeni vrednostne nevtralnosti, kot javnost radi zavajajo ideologi Cerkve, saj so temeljne vrednote evropske civilizacije nastale veliko pred krščanstvom in so se napajale pri zelo različnih, tudi religioznih virih. Verska nevtralnost javne šole temelji na predpostavki, da je vera ločena od države in kot taka sodi v civilnodružbeno in zasebno sfero, ki vernikom vseh ver omogočata izpolnjevanje njihovih verskih obredov, ne da bi s tem kršili nedotakljivost prostora drugače verujočih ali neverujočih. Ta ločenost države in cerkve je francoski izum s konca 18. stoletja in je nastala kot posledica silovitih verskih spopadov in njihovega pogubnega vpliva na državne zadeve ter nikakor ne pomeni oviranja vernikov v njihovem verovanju, prav nasprotno: šele ta ločenost lahko v državi z različnimi verami zagotovi njihov demokratični in nekonfliktni soobstoj. V Franciji so leta 1905 tudi z ustavo priznavali tri verske skupnosti, katoliško, protestantsko in židovsko, in ena izmed sedanjih francoskih razprav se vrti tudi okoli tega, da islama kljub skorajda tretjini muslimanskega prebivalstva še vedno niso zapisali v ustavo. Sedanji muslimanski boj za pravico nošenja rute in vladni zakon, ki skuša s prepovedjo vseh vidnih verskih znakov zamejiti širjenje ver v javno sfero, pa je sprožil tudi grozljivo reakcijo sestrelitev francoskih potnikov v Egiptu. No, treba je povedati, da so zakon zavrnili tudi Židje in katoliki, razprave o tem, ali je pravi odgovor na nove družbene izzive, pa še tečejo.