Če se zavemo, da je naša civilizacija nastala na žitu, se nam kmetijstvo nenadoma utegne pokazati v povsem drugi luči, kot ga sicer opazuje sodobni urbanizirani meščan. Vsi zgodovinski podatki kažejo, da sega začetek gojenja žit v zibelko civilizacije. Začelo se je pred 9 do 11 tisoč leti v rodovitnem polmesecu, ki z enim krakom sega v poplavno območje reke Nil in od tu poteka proti severovzhodu, prek Palestine in Sirije, v jugovzhodno območje današnje Turčije ter jugozahodnega Irana, kjer doseže svoj vrh, odkoder se obrne proti jugovzhodu v območje svetopisemskega raja, v porečje Evfrata in Tigrisa, do njunega izliva v Perzijski zaliv. Temelj civilizacije je bila reja koz in ovc, ki jo je spremljala pridelava ječmena in pšenice. Konec 7. tisočletja pr. n.št. se je gojitev žit začela širiti proti zahodnemu delu Male Azije in na južni Balkan ter ob koncu bronaste in zgodnje železne dobe (okrog 3 do 2 tisoč let pr. n. št.) dosegla srednjo in zahodno Evropo. Začetek kultiviranja pšenice je bil za človeštvo nepojmljivo pomemben, saj je bil to eden temeljnih vzrokov, da se je civilizacija na Bližnjem vzhodu začela razvijati nekaj tisočletij prej kot drugje (Sumerci, Asirci, Babilonci, Egipčani, Izraelci in Judje), obenem pa je dala spodbudo za hitrejši razvoj nadaljevalcev te civilizacije, to je Perzijcev, Grkov, Rimljanov in prek njih vse do sodobne evropske kulture. Zaradi različnosti delovnih opravil se je z začetkom pridelovanja pšenice pričelo ločevanje kmetijstva od obrti, kar je omogočilo razvoj mest in nastanek prvih držav.