Kar seveda pomeni, da so veliko laže od svojih predhodnikov ugotovili, da dela nezmotljivih avtoritet o istih stvareh pogosto govorijo na različne načine in da v njih včasih zevajo velika protislovja, ki so v nasprotju z dejanskim stanjem stvari v naravi ali človeški družbi. Na tej podlagi nekateri zgodovinarji celo opozarjajo, da se miselni prelom med renesančno in srednjeveško znanostjo ni zgodil zato, ker bi ljudje nenadoma ugotovili, da je bolj produktivno opazovati naravo kot poslušati nezmotljive avtoritete, ampak ravno obrnjeno, zaradi tega, ker je šele z izumom tiska postalo možno analitično brati dela srednjeveških avtoritet. Še več: šele s pomočjo tiska so izobraženci tovrstna kritična branja lahko tudi razmnožili v poljubnem številu izvodov in jih prepustili široki kritični presoji svojih stanovskih kolegov. Zato so šele z izumom tiska v evropski civilizaciji nastali infrastrukturni pogoji za tisto intelektualno držo, ki je dvomila o nezmotljivosti absolutnih avtoritet in je hkrati temeljila na neprestanem preverjanju svojih lastnih stališč skozi intelektualno debato. Drugače povedano, tisk ni le neizmerno pospešil produkcije znanja, ampak je tovrstno skeptično držo, ki jo imamo danes za temelj vsake intelektualne dejavnosti, razširil po vseh tistih kulturah, ki so tovrstni način komunikacije vzele za svojega.