Po mojem mnenju nima gospod, o katerem govorim, referenc ali naravnih sposobnosti niti za napovedovanje bližnje prihodnosti, recimo, do 1. aprila 2011, kaj šele, da bi bil sposoben napovedati gibanje cen osnovnih življenjskih potrebščin v Sloveniji v prihodnjih dvesto letih. Preveč je namreč nepredvidljivih in neizmerljivih dejavnikov ter dogodkov, ki neposredno ali posredno vplivajo na družbeno resničnost. Ampak, omenjeni gospod ni edini, ki uradno napoveduje bližnji in daljni razvoj dogodkov. Družbenih in naravnih. Pravzaprav je tako, da zahodna družbena polobla biva v prihodnosti namesto v sedanjosti. Začne se z napovedjo vremena za jutri, pojutrišnjem in za ves prihodnji teden, konča pa pri rodnosti, denimo, leta 2035; uradni vedeževalci napovedujejo stopnjo inflacije, gospodarsko rast, ceno surovin, rast uvoza, izvoza, zaposlovanja in plač in tako v nedogled (pri čemer napovedi ne smemo mešati z opozorili glede vremenskih sprememb in drugih naravnih sprememb). Vedeževanje, ki temelji na statističnih in vseh mogočih drugih analitičnih podatkih, je v številnih primerih, če ne celo praviloma črnogledo, zaradi česar vzbuja pri naslovnikih, to je pri prebivalcih zahodne zemeljske poloble, strah. Povedano drugače, v sodobni zahodni civilizaciji cveti industrija strahu, ki jo podpira politična oligarhija, distribuirajo pa državni uslužbenci s kratkoročnimi in dolgoročnimi napovedmi o gibanju cen hrane, o stanju v pokojninski blagajni in o vsem drugem, kar je čisto mogoče ali povsem nemogoče napovedati.