Mogoče je bilo leto nastopa evropske dekadence 1886, ko je v Parizu izšla revija Le Décadent. Pisci, ki so se zbrali okrog nje, so naznanjali, da nočejo ustvarjati, ampak uničevati, ker hyper-blasée civilizacija Zahoda umira in je ni več mogoče rešiti. Dekadenčni cvet je bil takrat resda še v popku. Hranili so ga različni sokovi, toda predvsem verska kriza. Približno v istem času začenja iz majhnih boemskih krogov v širša okolja pronicati čaščenje umetnosti kot sadu najvišje, posvečene dejavnosti; nič več zaradi tega, kar sporoča, pač pa zaradi same oblike naj bi umetnost postala vera, ustvarjalec pa njen svečenik. Odtlej je vse več ljudi prispevalo k splošni zmedi, ko so nasproti svetu brez bogov in civilizaciji brez obljub postavljali svoj kult lastnega kulta in se zagrizeno prepirali o tem, kateri izmed hitro menjavajočih se umetniških “izmov” je najbolj prava inačica liturgije. Odprlo se je novo, razsežno področje za diletante in lenuhe, ker se je vsakdo, kdor je končal srednjo šolo, na dnu srca počutil umetnika ali pa vsaj poklicanega za razpravljanje o umetnosti.