Hauptmannov "sokralj" je bil Thomas Mann - neprimerno težji primer vladarstva v kraljestvu nemškega duha. On se je obilno žrtvoval za avtonomijo duha, čemur se je znal dramatik izogniti; in če bi ne imel tolikšne volje za umetniško ustvarjanje, bi gotovo utonil v brzicah miselnih problemov. Tudi on je prihajal iz prejšnjega obdobja. Svojo dolgo pisateljsko kariero je začel v letu Bismarckove smrti, kot meščanski aristokrat, pesnik lepote, metafizik, ki se mu socialni problemi niso zdeli vredni pozornosti. V svojem prvem romanu, "Buddenbrookih", so kasneje odkrili košček družbene kritičnosti, knjigo zatona starih vrednot, pravega meščanstva, in to je bilo deloma tudi res, toda avtor sam se je tega komaj zavedal; njega so zanimale čisto druge reči. Po pol stoletja dolgem umetniškem, zgolj duhovnem, sanjarskem delovanju je na začetku vojne okrenil pogled k politiki, kar naenkrat in na široko.Rezultat je bil globok in bogat, pa tudi kompliciran in neroden, skratka, tipično nemški. Ko je postal Thomas Mann političen in vojni pisec, se ni hotel ločiti od svoje preteklosti, ki se mu je zdela nemška; od glasbe, od žlahtnosti, sanjarjenja in smrtne ljubezni. Menil je, da je naloga nemške politike, da je apolitična, in da se je treba bojevati z nemško kulturo proti politizirani, demokratizirani civilizaciji Zahoda. Če je ta lepa, visokoumna, zgovorna zmeda praktično sploh imela kak smisel, je bila namenjena obrambi že zdavnaj omajane nemške gosposke države; njegova knjiga "Opažanja nepolitičnega človeka" je bila usmerjena direktno proti poveličevanju demokratične Francije, proti kultu, ki ga je zganjal njegov brat Heinrich. Pri čemer je dostikrat namignil, da nosi tudi sam v sebi delček tega, kar poveličuje,in da gre za zgubljeno zadevo. Nekaj let zatem je priznal republiko. Toda kakor je našel za vojno smisel, ki je imel zelo malo skupnega z resničnostjo, je našel tak smisel tudi za republiko, in sicer v starih nemških pesnitvah; literatura, ne pa stvarnost. Strankarske in društvene birokracije s tako prefinjenim gradivom niso vedele kaj početi, ne desne ne leve. Romantična in politični stvarnosti odtujena je bila vsekakor tudi študentska mladina, kateri je bil domnevno namenjen govor Thomasa Manna "O nemški republiki"; a mladina ni hotela prav nič slišati o kaki demokraciji, ne o taki, ki bi bila duhovno skonstruirana iz nemške klasike in romantike, niti ne o tisti pravi, ordinarni. Pesnik in njegovo ljudstvo sta govorila drug mimo drugega in se nista poslušala. Thomas Mann je bil globlji mislec od svojega brata Heinricha. Ta je pustil svojim mislim, kamor so hotele; Thomas pa je nenehno tuhtal in se ni hotel umakniti še tako nadležni resnici. Bil je požegnan in obremenjen s skrbjo za ljudi, in kadar je dvomil o resnici, je to počel iz ljubezni do resnice. Oba brata pa sta imela nekaj skupnega, namreč to, da sta, navzlic razviti odgovornosti za jasnost v politiki, v bistvu vendarle manipulirala s produkti lastnega duha in se kaj malo ozirala na resničnost... Kako malo je bil Thomas Mann prvotno ustvarjen za to, da se zares odloča, je nazadnje pokazal njegov veliki roman "Čarobna gora"; drobno izrezljan lutkovni teater izmišljenih in zgodovinskih možnosti, oder, na katerem se nenehno diskutira in o ničemer ne odloča. Tu najdemo možganskega fanatika, ki napoveduje teror in totalitarno državo; ljubeznivega prijatelja napredka in liberalnega optimista; psihoanalitika, ki modro in pohotno kramlja o soodvisnosti telesnih in duševnih bolezni; tu je tudi nemški oficir, ki molče opravlja svojo dolžnost in nazadnje umre. Pesnik ima več ali manj rad vse te ljudi in se svobodno giblje med njimi, nad njimi; da bi jih v živo predstavil, jim dal polni izraz, ne da bi jih ovrednotil. "Čarobna gora" je izšla zares ob pravem času in je postala reprezentativni nemški roman Stresemannovega obdobja, delo, ki je nudilo zvrhano mero spodbud in visokega užitka, pa prav nobenega nauka. Praktično se avtor, ne oziraje se na vse dvome in protidvome, zavzama za "napredek", izvaja ga iz tega, čemur pravi prijazni tok časa, in govori ob najrazličnejših priložnostih o dobroti: socialna pravičnost in razredna enakost, nemško-francosko sporazumevanje, Panevropa. Lepe možnosti, katerih uresničenje naj bi mu prineslo mir, da bi lahko delal po svojih resničnih, apolitičnih nagnjenjih. Nazadnje, ko je skrajna desnica začela svoj veliki napad na republiko, je postal borec. Njegov "da" je bil vselej le polovičen, načet od kritike in samokritike. Njegov "ne" pa je bil nedvoumen in močan. Tu je dal veliki meščan meščanstvu oseben vzor, kateremu naj bi sledili. - Naj bi mu sledili. No, saj so mu, kakih petindvajset let pozneje; vsaj približno. In v tem vsaka čast Thomasu Mannu politiku; vse, kar je slutil in napovedal, nemško-francosko razumevanje, zedinjenje Evrope, socialno demokracijo, spravo med meščanstvom in "marksizmom", vse to je potem v zadnjih letih svojega življenja tudi še videl prihajati. Naj rečemo, da je bil v zmoti, ker je vse to napovedal prezgodaj, in so se pred tem morale poprej še združiti še nore ideje iz osemdesetih let, nore energije iz leta 1919 in obup gospodarske krize iz leta 1930 ter se povezati v udar nesrečne nacistične pustolovščine? Ali ne bi raje rekli, da je imel že takrat prav, in da se ni zmotil on, marveč zgodovina?...