Vsaka civilizacija vidi samo sebe kot središče sveta in piše svojo zgodovino kot osrednjo dramo človeške zgodovine. Za Zahod morda to drži še bolj kakor za druge kulture. Tovrstna enocivilizacijska gledišča pa so v mnogocivilizacijskem svetu precej manj merodajna in uporabna. Strokovnjaki za civilizacije to že dolgo vedo. Leta 1918 je Spengler javno obsodil ta kratkovidni pogled na zgodovino, ki je prevladoval na Zahodu, s svojo jasno delitvijo na starodavne, srednjeveške in moderne stopnje, merodajne samo za Zahod. Dejal je, da je ta "ptolemajski pristop v zgodovini" nujno treba nadomestiti s kopernikovskim ter zamenjati za "prazni izmislek ene same linearne zgodovine dramo številnih mogočnih kultur.".34 Nekaj desetletij kasneje je Toynbee grajal "ozkost in nesramnost" Zahoda, ki se kaže v "egocentričnih iluzijah,", da se svet vrti okoli njega, da obstaja "nespremenljivi Vzhod" in da je "napredek" neizogiben. Tako kakor Spengler je zavračal predpostavko o enotnosti zgodovine, predpostavko, da obstaja samo "ena reka civilizacije, naša lastna, in da so vse druge samo ali njeni pritoki ali pa se porazgubijo v puščavskem pesku.".35 Petdeset let za Toynbeejem je Braudel enako pozival, da si moramo prizadevati za širšo perspektivo in za razumevanje "velikih kulturnih konfliktov v svetu in številčnost njegovih civilizacij.".36 Toda utvare in predsodki, pred katerimni so ti strokovnjaki opozarjali, živijo naprej, in v poznem dvajsetem stoletju so se razcveteli v široko razširjeno in omejeno nadutost, da je evropska civilizacija Zahoda zdaj univerzalna civilizacija sveta.