V tej napol civilizaciji živi svetilničar Robert Šuker s svojo boljšo polovico in psom. Pozdravi me z naglasom, ki se ne sklada z okolico. "Sem Sarajlija, edini izmed svetilničarjev iz Sarajeva." Po nekaj spregovorjenih stavkih sem dojel, da bom na tem svetilniku imel opravka z vso jadransko svetilničarsko družino. "Na Pločici si bil. Potem poznaš Anteta!" Pa svetilničarje s Palagruže, Sušca, Lastova, Visa … Robert zares pozna vse, je prava jadranska svetilničarska enciklopedija. In o vsakem zna povedati anekdoto. "Svetilničarji si dajemo vzdevke. Mene kličejo BBB," mi je pripovedoval ob turški kavi, pojmu bosanske gostoljubnosti. Presenečeno sem ga pogledal in vprašal, kakšno zveze ima njegovo ime s huligansko navijaško skupino. "Ne, BBB pomeni Bobo, Babac, Bosanac!" Nasploh se Bobu pozna, da je študiral igro v Sarajevu. Ne more (ali noče!) skriti svojega teatralnega nastopa. "V prastari reviji Start sem videl reportažo s Palagruže, kako svetilničarji pečejo jagenjčka. Tega obožujem, povrhu sem v okolici svojega doma veliko hodil v hribe, pa sem se odločil za ta poklic na gori sredi morja. No, ko sem prišel na svoj prvi svetilnik, Lovište na Peljašcu, sem izvedel, da se na svetilniku največ je ribo in da je bil jagenjček le reklamna poteza. Kljub temu sem kmalu pozabil na Palagružo in vzljubil svetilničarsko delo."