Sonično pokritje musica negra v Amerikah je že v izhodišču nemogoče in nerazrešljivo podjetje. Katerikoli kriterij si pač neka založba izbere, je v zagati. Sprva je pač geografski, vseskozi je podložen s kulturnim, nazadnje s komercialnim. Vsak založnik prej ali slej podleže izboru, ki favorizira “njegove” muzičiste in bende. Geografski izbor z zadano si nalogo prečesati godbe, ki jih imajo za “črnske”, se zdi najbolj posrečena različica, a kaj ko že v osnovi privilegira določen slog, izbrano obliko proti drugim. Takorekoč nacionalizira in hkrati “rasizira” godbo neke regije, ki se ponekod izmika nacionalni opredelitvi ob vedno znova vprašljivi oznaki “črnskosti” v godbah. Če že v Karibih glede na burno socialno zgodovino godb v primežu “atlantskih integracij” brž pademo v skušnjavo poenotenja, je tak kriterij še bolj vprašljiv, ko ga razprostremo prek Amerik. Drugo, nič manj zagonetno vprašanje, je časovni razpon godb. Tako sicer fino omotan in z bujnimi fotografijami ovešen dvojni paketek zaide v lepe težave pri godbah, ki imajo svoj domicil v ZDA in na Jamajki. Tule šele naplavi pravo podstat izbora, ki sicer streže z nadvse raznoličnimi, na zahodu malokdaj slišanimi muzikami. Musica negra korenini v ideologiji world music. Kot predstavnike iz ZDA ponudijo zgodovinski obliki s starimi posnetki, blues Big Mame Thornton z Watersovim bendom in spirituale, z Jamajke pa sicer odličen klasičen roots reggae Abyssinians in The Congos z začetka sedemdesetih let. Vse ostale ameriške regije povečini reprezentirajo še dejavni muzičisti z le nekaj let starimi posnetki, ali pa so zastopane z legendami “nacionalnih slogov”, ki so snemale v zadnjih dvajsetih letih, kakor duhoviti kalipsovec Growling Tiger s Trinidada ali haitska protestna pevka Toto Bissainthe. Težava s fiksiranjem “afriškosti” v godbah po regijah je, na to nenehno in očitno premalo opozarjajo vodilni preučevalci Karibov, med njimi zgodovinski antropolog Sidney Mintz, da se “črnskost”, “afrikanizmi” lahko stopnjujejo v določenem družbenem kontekstu, kjer sta (bili) akulturacija in prisila močnejša. Denimo v ideologiji negritude in z nje posredovanjem. Paradoks je v tem, da bi več “afriških” glasbenih elementov našli v “tehniziranem” hiphopu ali v ragga, kakor v omenjenih zgodovinskih formah, v bluesu in reggaeju. Kar pa je neznosno dejstvo za še vedno folkniško uglašeno world music uho, ki sanjari v predstavah o pristnosti, nepokvarjenosti godb. Tako sta punta rock z Belizeja ali kaseko iz Surinama, najbolj afriško področje slednjega je itak desetletja raj za antropologe, ki jim bojo zdajzdaj trumoma sledili turisti, fino “zminglani” obliki, a manj vpadljivo “črnski” v ritmiki, načinu petja, cikličnem ponavljanju harmonskega-melodijskega vzorca kakor marsikatera godba iz špansko ali portugalsko govorečih območij Amerike. Tam, tako kompilatorji, še vedno dominirajo lokalne zgodovinske izpeljanke “panlatinskega” sona, ali salse, če vam je to ljubše. V teh drobnih, a tudi gromozanskih razlikah med predstavljenimi oblikami, skoraj povsem je izpuščena godba močnih severnoameriških diaspor, ponujena izbrana gibka muzika leze pod kožo. Če je kaj odlika Musica Negra, je v tem, da s svojim “širokogrudnim razločevalnim stereotipom” nekaj godb bolj približa ali oddalji, ravno nasprotno od geografske bližine, ki ni tudi kulturna.