Lepa proslava ob prvem rojstnem dnevu čisto zaresne države Slovenije na žalost prejšnji teden ni kaj prida vplivala na ceno njenih obveznic. Republika dve je ostala na tačaju 71, rapublika ena pa na 112,8. Čemur so se seveda prilagajali tudi tačaji ostalih obveznic. Prilagajali pa so se tako, da so stali. Tudi na splošno zadnje čase vse stoji. Prav čudno, da vlaki še vozijo. Splošen vtis je namreč tak, kot da se nikomur ne da premakniti, dokler se zares ne zgodi kaj s tečajem. Pa zadnje čase zopet ni videti kakšnega večjega kratkoročnega upanja. Vlada se sicer nekako zaveda, da bi bilo s tečajem nekaj potrebno storiti, vendar razen lepih namenov zaenkrat ni videti, da bi imeli kakšne konkretnejše ideje. Nekateri vladni možje izjavljajo, da naj bi se s tečajem pozabavala Banka Slovenije. Banki pa se seveda nikamor ne mudi, ker se zanima v glavnem za tolar in njegovo stabilnost. Izvozniki naj se pač znajdejo, pravijo, ali pa naj se razgledajo po svojih notranjih rezervah. Sedanji tečaj, kljub precenjenosti tolarja, ki jo sedaj ugotavljamo že kar nekaj mesecev, naj bi vseeno še omogočal preživetje tistih, ki imajo realne kalkulacije. Ostali pa se menda skrivajo za lastno nesposobnost. No, ja, morda je res kaj ne tem. Pa vendar je ta teza rahlo vprašljiva. Nekaj je namreč neizpodbitno: tečaj stoji na ravni 50 do 53 tolarjev za marko od 15. januarja, veliki R (ravalorizacija), pa v tem času ni bil nikoli manjši od 5,1 odstotka mesečno. Ravno obratno. V začetku leta je bila mesečna inflacija celo kar nekaj časa čez 10 odstotkov, če se ključ reševanja izvoza skriva v ugotovljanju notranjih rezerv, bi to na drugi strani lahko pomenilo, da so do sedaj nekateri mlatili nenormalne ekstra profite. Zdi se, da jih je, glede na splošna jadikovanja vseh tistih, ki izvažajo, moralo biti res malo. Da banka Slovenije ve, da s tečajem ni vse v redu, kažejo tudi njeni ukrepi, ki so pravzaprav usmerjeni v dvigovanje tečaja in jim tudi ni oporekati kaj večjega (devizni blagajniški zapis, namenjen občanom, in lombardni krediti na podlagi blagajniškega zapisa, ki ga vpisujejo banke in podjetja prek bank). Edini problem je reakcijski čas; omenjeni ukrepi bi tečaj sicer lahko dvigovali, vendar bi bilo po takem dvigovanju tečaja, ki bi bil res višji od sedanjega, potrebno zopet zelo napeto razmišljati, kaj storiti s tečajem. In to zgodbo lahko pričakujemo v cikličnih ponavljanjih. Tudi ko se bo narodno gospodarstvo prebudilo iz neaktivnega dremanja, je pričakovati tačajne probleme. Na eni strani naj bi bilo gospodarstvo izvozno naravnano, kar seveda zopet pomeni devizne prilive, ki bi se radi menjali za tolarje, na drugi strani pa lahko sčasoma pričakujemo tudi tuje investitorje in tuje kredite, ki se jim prejšnja vlada ni mogla upirati in tudi prihodnje se jim bodo bolj težko. Oboje pomeni pritisk deviz na tolar, s tem pa tudi na devizni tečaj. Tako da je celo večji problem, kako obdržati sedanji tečaj, kot kako dvigniti tečaj. Kljub veliki ljubezni Slovencev do nemške marke pa Slovenija dejansko postaja tolarsko plačilno območje, saj se deviz v takšnih okoliščinah seveda ne izplača imeti, ker lahko kvečjemu padajo, medtem ko tolarske plasmaje hrani že inflacija, gledano prek stoječega tečaja pa premoženje v devizah narašča hitreje, kot če bi marke naložili v kakšne junk bonds.