Spored: Solist si je zamislil spored, ki nas bo popeljal po glavnih postojankah nastajanja sonatne oblike, ki je najmočneje zaznamovala glasbo druge polovice 18. in celo 19. stoletje. Prav v Bachovih tokatah in partitah lahko iščemo zametke kasnejše inštrumentalne oblike. Ime tokata (toccare - pritisniti) je nakazovalo delo za inštrument s tipkami, partite pa so bila ciklična dela, ki so z raznovrstnostjo tematike že ustvarjala značilno »sonatno« cikličnost. Baldassare Galuppi je zapustil najmanj 130 klavirskih sonat, od katerih pa nobena ni bila izdana pred letom 1756, zato imajo dela še mnogo stikov z baročno kompozicijsko prakso. Vendar pa se Galuppi že oddaljuje od nekaterih šablon - njegove sonate so tehnično namreč precej zahtevne, kar verjetno ni bilo pogodu meščanskemu občinstvu, ki se je takrat navduševalo nad amaterskim preigravanjem inštrumentalnih del. Veliko klavirskih sonat pa je napisal tudi angleški skladatelj italijanskega rodu Muzio Clementi. V petinpetdesetih letih ustvarjanja je prehodil raznovrstno slogovno pot, ki pelje od zgodnjega galantnega sloga prek klasicističnih del do sonat, ki že najavljajo Chopinovo umetnost. Sonate iz opusa 25 iz leta 1790 so slogovno zaokrožene, po svoji strukturi pa spominjajo na podobna Haydnova dela. Johannes Brahms pa se je v svojih poznih delih že odmaknil od ustaljene sonatne oblike in ustvaril mnogo bolj drzne, fantazijske forme. V pismu prijatelju Rudolfu von der Leyenu je svojo zbirko Intermezzov imenoval »uspavanke mojih bolečin«. V prvi skladbi je asociacija z uspavanko očitna, Brahms pa je to skladbo opremil tudi s pesniškim motom »Sladko spi, moje dete«, ki izvira iz neke škotske balade. Prav zato mnogi sklepajo, da se tudi naslednja intermezza iz zbirke močno navezujeta na izročilo škotske baladne epike.