Za večino družb po svetu smrt ni trenutna, temveč dolgotrajen proces prehajanja iz sveta živih v svet mrtvih. Mnoge neevropske kulture in družbe niti nimajo izdelanega pojma, ki bi ga lahko prevedli v čas, niti ne poznajo besede zanj. In kompleksnosti časov se ne da izraziti z dualizmom cikličnega in linearnega časa. Ko govorimo, da je za zahodni svet značilen linearni, enosmerni čas, pozabljamo, da za neevropske kulture ni značilen ciklični čas, temveč ciklično ponavljajoči se dogodki, dejanja, svetovi. A ne le koncept časa - bistvene razlike so tudi v pojmovanju družbe in subjekta. To ugotavljajo nove melanezijske etnografije, ki postavljajo model melanezijske osebnosti v dialektično nasprotje modela zahodne osebnosti. Za te kulture namesto pojma družbe, ki je miselna tvorba zahodnega sveta, uporabljajo družbenost oziroma socialnost. Medtem ko zahodna miselnost pojmuje družbo kot povezanost med posamezniki, individualci, pa melanezijska oseba obstaja samo kot »sestavljena oseba«, ki je že od rojstva ujeta v mrežo odnosov. Melanezijska oseba je odnos. Medtem ko v oseba v zahodnem svetu nakazuje lastnost, je za pojmovanje melanezijske osebnosti - karawariščina namreč nima glagola »imeti« - biti odnos primarnega značaja. Biti odnos pa vključuje tako odnos z živimi kot mrtvimi. V takšnem razumevanju osebe seveda ni ostre meje med objektom in subjektom, med naravo in kulturo, med telesom in razumom, med posvetnim in svetim.