Druga stalnica je povzdigovanje »banalnega« v »dogodek«. Tako je ob potovanjih državnega poglavarja na tuje po splošnem prepričanju nujno objaviti seznam vseh osebnosti, ki jih je sprejel v avdienco.40 Toda teatralizacija poveljstva v postkoloniji se odvija predvsem na ceremonijah iz liturgičnega koledarja države. Takoj po dekolonizaciji je Kamerun zavestno razvil ceremonial, ki v številnih pogledih spominja na ceremonial komunističnih režimov.41 Slavnostne prireditve, ki jih je uvedel Ahidjev režim (1958– 1982), so bile zelo podobne komunističnim, kolikor so te vsebovale parareligiozne prvine in nekatere dogmatične vidike, ki jih je bilo opaziti v splošni ekonomiji javnega življenja. Ceremonije, ki so se odvijale v zadnjem desetletju Ahidjeve vladavine, so si skoraj vedno prizadevale za močno čustveno in simbolično izraznost. Njihova oblika je bila ustaljena. Ponavljale so se po logiki mita in cikličnega časa. Ker so jih tako redno prirejali, so prešle v navado. Od ljudstva so pričakovali »množično, spontano in navdušeno« udeležbo, uradni koledar pa je zaznamoval posamezne odseke družbenega časa.42 Sčasoma je režim vzpostavil svoj lastni, posebni ritem časa, dela in zabave. V tem smislu je postal po svoje napovedljiv. Tako so ljudje vedeli, da ob vsaki pomembni zmagi na vseafriških športnih tekmovanjih (zlasti nogometnih) skoraj avtomatično z odlokom razglasijo »dela prost in plačan dan v vsej državi«. Hkrati si je režim prizadeval izdelati genealogijo, ki bi lahko zapolnila manko legitimnosti, ki ga spremlja že vse od nastanka, ko je v času sunkovite dekolonizacije leta 1958 francoska kolonialTako na primer izvemo, da je med obiskom v Belgiji večerjal z Jacquesom Delorsom, ki je bil tedaj predsednik evropske komisije. Pogovarjal se je z vikontom Davignonom (predsednikom Société générale de Belgique), J.-P. Schaekerjem Willemaersom (direktor skupine Tractabel), Fontainom in Lebeaujem (Compagnie française d’entreprise), Stulemeyerjem (Six BBM), Albertom Frèrom (skupina Bruxelles-Lambert), Sylvainom (direktorjem Evropske investicijske banke), Jacquesom Saverysom in J. de Wildom (Compagnie maritime belge), Joem Goesom in Alainom Rozanom (družba Sopex). 41 Primerjaj študiji C. A. P. Binsa (Binsa, 1979; 1980). Glej tudi McDowell, 1974 in C. Lane, 1981. 42 O tem glej Leach, 1976; Lukes, 1975. Glej tudi debato med T. O. Cushmanom in C. A. P. Binsom (Cushman, 1988; Binsa, 1989).