S takšnim načinom postavljanja ciljev bi dosegli dva pomembna učinka. Ker vlada ne bi imela več možnosti spreminjanja izdatkov, bi se ob nadpovprečno visoki rasti zaradi višjih prilivov tako rekoč samodejno zmanjšal primanjkljaj, ob poslabšanju razmer pa bi se primanjkljaj povečal. Z drugimi besedami to pomeni, da bi že v sama pravila delovanja fiskalne politike vgradili njeno proticiklično naravnanost. Hkrati pa bi z ukrepi, ki bi bili potrebni za spoštovanje omejitev glede rasti izdatkov, dosegli tudi ciljno zmanjšanje strukturnega primanjkljaja. Skratka, fiskalna politika ne bi več krepila cikličnega nihanja gospodarstva, ampak bi ga blažila, hkrati pa se ji doseganje srednjeročnih ciljev ne bi več izmikalo v vselej enako oddaljeno prihodnost. Torej bi s takšno spremembo pravil delovanja fiskalne politike lahko popravili njeni glavni slabosti iz preteklosti.