Četrtič: odnos italijanske vlade do manjšine Predsednik Štoka je bil glede dogajanj v zvezi z manjkajočim milijonom evrov, ki ga rimska vlada noče nakazati manjšini, dokaj zaskrbljen: na pismo, ki sta ga krovni organizaciji naslovili predstavnikom vlade in parlamenta, ni bilo odziva, tudi prošnja za sestanek z novim tržaškim prefektom Giacchettijem ni bila uslišana. Drago Štoka je zato stvarno razmislil okoliščine, v primeru, da bi ta trpka slika držala: društvena dejavnost naše skupnosti bo sicer nadaljevala, skupne ustanove, ki zaposlujejo stalno osebje, pa se bodo morale prilagoditi novim časom. Nastopati bo treba na evropskih forumih, prav bi bilo tudi, če bi ponovili množično manifestacijo po zgledu goriškega Travnika sredi 80. let: to sicer ne zaradi manjkajočega milijona evrov, temveč zato, da obsodimo vsesplošen negativen odnos, ki ga Italija ima do nas. Štoka je tudi negativno ocenil način, s katerim je deželni odbornik Molinaro porazdelil državna sredstva (SSG je namreč prejelo sto tisoč evrov več in tako odvzelo ostalim organizacijam 20 do 25 % prispevkov); ostro je ocenil tudi nelojalno obnašanje člana deželne komisije Iztoka Furlaniča, ki je pri delitvi sredstev zapostavil SSO. Petič: sodelovanje s SKGZ Drago Štoka je poudaril potrebo po čim bolj plodnem sodelovanju (“iskanje složnosti v različnosti”), ki pa nikakor ne sme voditi do združitve dveh krovnih organizacij v eno samo. Predsednik SSO je še omenil problem skupnega lastništva manjšinskih nepremičnin ter še enkrat posvaril, da bodo ustanove, ki slabo poslujejo, deležne preiskave komisarjev. Predsednik SSO se je obenem zahvalil ministru Žekšu za njegovo nepristransko politiko do vseh manjšinskih dejavnikov. “Manjšine ne smejo postati tarča političnih iger vlad, so subjekt, ki ga je treba ohraniti pri življenju”. Debata Predsednik Zadruge Goriška Mohorjeva Damjan Paulin je bil med vsemi najbolj kritičen do nekaterih stališč Draga Štoke. Paulin se je sicer s predsednikom SSO strinjal glede SSG. “Čas je, da se s to zadevo neha”! Paulin je dejal, da pomeni komisarska sconi. Ta je med drugim poudaril, da mora spomin na žrtve holokavsta biti dolžnost vsakega posameznika, saj je le z močnim zavedanjem možno preprečiti pouprava v bistvu nezaupanje vodstvu gledališča, kriza ni bila le finančne narave, ampak tudi produkcijske. Ni prav zato, da se drugim ustanovam jemljejo finančna sredstva za reševanje gledališke ustanove, ki je že več let v ciklični krizi in – kot kaže – bo v takem strukturnem položaju še naprej: porazdelitve sredstev v prid SSG so se pojavile tako na deželni ravni kot tudi v Ljubljani (kulturno ministrstvo je denar za reševanje SSG pobralo resorju za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je potemtakem zmanjšalo prispevke za ostale manjšinske ustanove). Glede ene same Prešernove proslave je Paulin mnenja, da je v tem prevladala želja SKGZ, evroprojekt Jezik pa bi se lahko izkazal kot dvorezni meč, kot alibi zato, da bi italijanska vlada lažje upravičila klestenje finančnih sredstev, češ da ima manjšina na zalogi itak druge denarne vire… Aleksander Furlan (ZCPZ) in Marijo Černic (Soča) sta poudarila, da to, kar ločuje SSO in SKGZ, niso t. i. dvojniki, temveč drugačne nazorske usmeritve; Černic je med drugim naglasil dejstvo, da je sorodna krovna organizacija nekoč sprejela politiko o skupnem upravljanju pomembnejših manjšinskih ustanov izključno zaradi interesnih razlogov: sama bi težko krila visoke upraviteljske stroške teh ustanov, podpora SSO je bila zato še kako dobrodošla. Jurij Kufersin (ZSŠDI) pa je prisotne in predsednika Štoko pozval k večji složnosti v odnosu do SKGZ, saj bi ekstremna stališča bodisi ene bodisi druge strani v kriznih časih negativno učinkovala na življenje manjšine. Benečana Giorgio Banchig in Riccardo Ruttar pa sta poudarila specifiko Benečije in Slovencev v videmski pokrajini. Ruttar se je ogrel tudi za bolj prepričljivo nastopanje slovenske manjšine tudi s kako bolj odmevno manifestacijo, denimo na mejnem prehodu na Fernetičih: to bi italijanske oblasti še kako zbodlo v oči. Dodati gre, da so bile formalne točke dnevnega reda (blagajniško poročilo, poročilo nadzornega odbora in proračun za leto 2010) soglasno sprejete. Ob sklepu srečanja se je prof. Lojzka Bratuž spomnila na uspeh, ki ga je pisatelj Boris Pahor žel s svojimi srečanji po Italiji ob nedavnem Dnevu spomina na holokavst. vom, da se kaj takega v prihodnosti ne bi več ponovilo. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev, ki se zaradi neodložljivih obveznosti ni mogel udeležiti osrednje slovesnosti na Poljskem, čeprav je bil nanjo povabljen, je v izjavi za javnost med drugim poudaril, da je v prihodnosti treba preprečiti predvsem posamezne poskuse poveličevanja nacizma. Ob tem je dodal, da se je teh dogodkov nujno spominjati, saj je le to lahko opomin mlajšim rodovom, ki grozot vojne in holokavsta k sreči niso izkusili. Nacistični Auschwitz v poljskem Oswiecimu je bil največje nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno in hkrati središče izvajanja holokavsta, kjer so v plinskih celicah pobili več kot milijon ljudi. Poleg tega so številni umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic psevdomedicinskih poskusov. Ko so vojaki Rdeče armade pred 65 leti taborišče osvobodili, so lahko rešili le še 7650 bolnih in izčrpanih taboriščnikov. Vse ostale še živeče taboriščnike, okoli 58.000, so nacisti med umikom odpeljali iz taborišča in jih poslali na “pohod smrti”, kjer je večina umrla zaradi mraza ali pod streli stražarjev.