vijo na zavod za zaposlovanje v status odprte brezposelnosti. O tem teče dialog in videli bomo, kako se bomo na koncu dogovorili. Kaj pa če bo kriza trajala več kot pol leta? Je vlada na to pripravljena? Mislim, da ni človeka, ki bi rekel, razen če govori prehitro, kdaj bo konec krize. Tudi ljudje, ki imajo vse informacije, tega ne morejo zagotovo reči. Kriza bo še nekaj časa trajala. Drugo je, če se pogovarjamo o željah. Tudi jaz si želim, da bi bilo krize čim prej konec. Moramo biti pripravljeni na dolgotrajnejšo krizo. Samo treba je nekaj vedeti. Ta kriza ni prišla iz nekega drugega sveta. Tudi nekateri meščanski ekonomisti so napovedovali ciklično gibanje kriz z vzponi in padci gospodarstva. Tisti, ki gojijo iluzijo, da bo zdaj krize konec, konec je bo zagotovo enkrat, ampak da potem nikoli več ne bo krize, mislim, da se motijo. Tisto, kar bi jaz rad videl, je, da se ta kriza reši na način, da bo vsaj tej generaciji, ki je dala to skozi, prizaneseno v tem življenju. Tudi drugim generacijam želim to, vendar ima kapitalistično gospodarstvo v sebi vgrajena protislovja, ki generirajo takšne ciklične krize, kot jo imamo danes. Bi bilo krizo smiselno reševati z neposredno pomočjo delavcem? Spet je npr. postala aktualna debata o temeljnem državljanskem dohodku. Pri temeljnem državljanskem dohodku je kar nekaj vprašanj odprtih za diskusijo. V tem trenutku imajo to v glavnem tiste države, ki imajo nafto. Jaz sem za to, da se to pozna pri plačah. Dvignimo plače, delavske plače. Delavci znajo z njimi kar dobro gospodariti. Dvignila bi se kupna moč. Povečalo bi se povpraševanje in s tem delovna mesta. Jaz sem bolj za to. Dajmo povečat plače. Vlada se je v koalicijski pogodbi zavezala, da bo breme te krize nosila tudi politična elita. Se vlada drži te zaveze? Če bi rekel, da se tukaj ni nič naredilo, bi bil krivičen do te vlade. Ampak bolj kot to, da nekdo sebi ali pa še komu plača eno ali dve kavi, je zame pomembnejši kriterij, kako uspešen je pri sprejemanju odločitev za premagovanju krize. Mi smo politike postavili na položaje ne zato, da si plačujejo kave, ne želim sicer podceniti simbolike tega, ampak da so uspešni pri reševanju problemov. To je kriterij sposobnosti, ne pa da si zgolj dobrodušen. Tudi to sicer lahko nekomu nekaj pomeni, vendar je poanta nekje drugje. Mnogi menijo, da v Sloveniji ni pravih levih strank. So sindikati dandanes nosilec levičarskih idej? Jaz se do strank ne opredeljujem. Jih ne hvalim pa tudi kritiziram ne. Reagiram na ideje, ki prihajajo od predsednika vlade, ministrov in državnih inštitucij. Drugače pa ne reagiram na vsako idejo, ki jo imajo politiki znotraj strank. Treba je spoštovati, da imajo stranke pluralizem, zato se ni pametno izčrpavati pri vsaki ideji, ki se sproži. Tudi glede izmov. Če bi se spustili na to raven, bi v dialog vnašali ideološki konflikt in spopad, ki pa te vedno odmika od konkretnih problemov. Jaz sem raje na polju konkretnih problemov. Se pravi, ali smo za ali smo proti. Ljudje pa naj sami ocenjujejo, kako je z izmi. Vem, da se bodo, čeprav ne bo enostavno, zgodile velike sistemske spremembe. Zagotovo čas jutri ne bo podoben času včeraj. Pri čemer je meni čisto vseeno, ali bomo temu rekli novi kapitalizem ali pa novi socializem. Pomembno je, da se zgodijo spremembe, ki bodo šle v smeri vrednot, o katerih sem prej govoril. Dr. France Bučar je bil v eni izmed nedavnih izjav zelo kritičen do sindikatov. Pravi, da se obnašate kot sindikati izpred 100 let ter da so sindikalni voditelji predvsem birokrati in ne delavci. Jaz gospoda Bučarja cenim. On je bil moj profesor. Ker ga cenim, ne želim biti grob vizavi nekaterim njegovim pogledom. In pri tem ostanem. Štejem do tri, se ugriznem v jezik in še vedno tega profesorja navzlic temu, kar je rekel, spoštujem. Tudi on je le človek. Morda so sindikati premalo med sabo povezani, v Evropi že, ne pa po svetu. Ker kapital izkorišča to,