Vsekakor pa je rebalans proračuna potreben, predvsem zaradi bistveno slabših ekonomskih razmer od predvidenih v času priprave in sprejemanja preteklega proračuna, zaradi drugačnih gibanj, ključnih makroekonomskih kazalcev v lanskem letu ter zaradi napovedi njihovega gibanja v letošnjem letu, ki so bistveno slabše od napovedi, ki so bile upoštevane ob pripravi proračuna, jeseni 2007. Najbrž se je treba tudi zamisliti nad izjavami nekaterih, ki so bili na ključnih položajih v Sloveniji kakšnih pet, šest mesecev nazaj in so trdili, da o kakšni recesiji ni in ne bo govora. Makroekonomske napovedi, žal, kažejo na močno upadanje gospodarske rasti, saj naj bi se ta po najnovejših napovedih Umarja zmanjšala kar za 4%, po nekaterih pesimističnih pa naj bi bil padec še večji. Izvoz naj bi se zmanjšal za 8,6%, z za 10,3% se bo zmanjšal tudi uvoz, kar mogoče niti ni tako slabo. Inflacija pa naj bi ostala na ravni dobrega odstotka, kar je v redu. Treba se je tudi zavedati, da enostavno na tej veliki evropski ladji nismo glavni krmar mi, pač pa smo še kako odvisni predvsem, recimo, od Nemčije kot naše najpomembnejše gospodarske partnerice, katere bruto domači proizvod naj bi se letos zmanjšal od 5 do 7%. Tako slab makroekonomski okvir seveda pomeni zmanjševanje vseh proračunskih prihodkov v letošnjem letu, še posebej davčnega; naša ocena je za okoli 370 milijonov evrov. Vlada ta izpad nadomešča s spremenjeno trošarinsko politiko, pri čemer ima, po našem mnenju vso podporo, zagotovo pa tudi še nekaj rezerve. Ali povedano drugače, prihodki državnega proračuna se bodo zmanjšali za 0,5% bruto družbenega proizvoda, odhodki pa se bodo povečali za 2% bruto družbenega proizvoda. Povečanje odhodkov je kot odgovor na izzive časa nujno. Financirati je treba tudi že sprejete in načrtovane protikrizne ukrepe, ki morajo pomagati preživeti predvsem ključnemu delu slovenskega gospodarstva. Za ta del je namenjenih kar 614 milijonov evrov. O zadostnosti teh sredstev se da govoriti z ene ali druge strani, o učinkih pa bomo sodili kasneje. Vsekakor pa si zagotovo lahko vsi skupaj želimo, da bi novi, dodatni protikrizni ukrepi, ne bili potrebni, saj bi to pomenilo, da so že sprejeti dovolj učinkoviti ter da smo dno krize že doživeli, žal pa je verjetnost za kaj takega relativno majhna. Postavlja pa se vprašanje, kolikšen pa bi bil lahko še sprejemljiv proračunski primanjkljaj v teh izjemno neugodnih razmerah. S predlaganim rebalansom naj bi primanjkljaj proračuna znašal tam nekje tik pod 3,3% bruto družbenega proizvoda oziroma če prevedemo to v znesek, nekje okrog 1,1 milijarde evrov. Proračunski primanjkljaj je praktično na maastrichtski meji 3%, najverjetneje jo bo tudi presegel, še posebej, če bo dodan verjeten primanjkljaj v zdravstveni blagajni, za katero pa se strinjamo, da pri njej ne gre varčevati, pač pa iskati racionalizacije in izboljšave. Tudi deficit nad maastrichtsko mejo v letošnjem letu, po mnenju LDS-a, ni nujno problematičen, seveda, če gre zgolj za začasen stabilizacijski primanjkljaj ter če se bodo tako politika kot socialni partnerji sporazumeli, da se ga prične odpravljati že oziroma še v slabih gospodarskih razmerah, torej v bližnji prihodnosti, s trdnimi, kvantificiranimi cilji zmanjševanja, na primer v naslednjem petletnem obdobju. V Liberalni demokraciji Slovenije bomo takšno stališče zagovarjali in ga uveljavljali tudi znotraj sedanje vladne koalicije. Ob tem pa se bomo zavzemali tudi za oblikovanje trdnih zakonskih pravil za omejevanja obsega javnega dolga, zato v naši poslanski skupini podpiramo oblikovanje fiskalnega sveta kot neodvisne strokovne institucije, ki bdi nad kakovostjo naše fiskalne politike. Ob tem pa moramo izpostaviti dejstvo, da si je v preteklosti prejšnja vlada ob visoki gospodarski rasti privoščila razkošje neizpeljave resnih, vendar hudo potrebnih strukturnih reform. Takrat nismo varčevali, še več, podpirali smo pospeševano zadolževanje. Spomnimo se samo na spremembe sistema financiranja izgradnje slovenskih avtocest. Zadolževanje predvsem v tujini je v preteklem mandatu nenormalno poraslo. Ekonomisti ugotavljajo, da je Slovenija iz neto kreditarja tujine v višini 3,3% bruto družbenega proizvoda, takšno stanje je bilo konec leta 2004, postala na koncu leta 2008 država z neto dolgom do tujine v višini kar 23% bruto družbenega proizvoda. Tudi večji del tako opevane visoke gospodarske rasti je temeljil predvsem na sposojenih sredstvih rastoče gradbene dejavnosti in na izvozu izdelkov za premajhno dodano vrednost, torej na dveh dejavnostih, ki sta še posebej občutljivi na ciklična gibanja in šoke.