Ozračje strahu pred tujci je bilo pisano predvsem na kožo politikom desnice. Berlusconi je z obljubami, da bo Rim očistil Romov, imigrantov in kriminalcev, maja sedel na premierski prestol. Ne brez posledic – vsesplošno obtoževanje manjšin je namreč izzvalo napade na romske kampe, v katere se je vpletla lokalna mafija Camorra, politika pa jih je tiho podprla. »To se zgodi, ko cigani kradejo otroke,« je požige komentiral italijanski notranji minister Roberto Maroni, njegov strankarski predsednik in vodja severne lige Umberto Bossi pa je izjavil, da »ljudje pač delajo, česar vlada ne zmore«. V romske kampe je s policijo in buldožerji nato vdrla tudi italijanska vlada, Berlusconijevi ministri pa so pripravili še vrsto drugih izrednih ukrepov. Tri in pol milijona italijanskih priseljencev od tega tedna čakata zapor do štiri leta in zaplemba premoženja zgolj zaradi ilegalnega prestopa meje. Tistim, ki so zagrešili kaznivo dejanje, grozita hujša kazen kot Italijanom in izgon po hitrem postopku, policija pa je že začela odvzemati prstne odtise vsem 150.000 Romom. Zadnje sta evropski parlament in Unicef obsodila kot kršenje človekovih pravic, italijanske katoliške organizacije pa so ukrep primerjale s sredstvi fašističnega režima. Toda Berlusconi ostaja neomajen in odgovarja, da želijo zagotoviti le to, da romski otroci ne bodo prosjačili in bodo hodili v šolo. Italijanska sodišča o izrednih ukrepih za zdaj molčijo. Na dan je prišla celo vest, da je župana Verone, Flavija Tosija, zaradi izjav, da je Rome treba izgnati, ker so, »kamor koli pridejo, tam tudi tatvine,« višje sodišče oprostilo.