Katoliška cerkev v Sloveniji je obdobje komunistične diktature preživela zaprta v svoj geto. Položaj geta vedno spodbuja notranjo kohezivnost prizadete skupnosti in v tem smislu njeno radikalno idejno monolitnost. Geto tako ohranja konservativne družbene modele vedenja, ker mu dajejo občutek trdnosti, iz katere črpa moč za preživetje. Slovenska katoliška cerkev je zaradi tega ostala ujetnica preteklosti. Ko se je soočila z družbenimi spremembami, ki so ji ponujale možnost za vnovičen razcvet njenih dejavnosti, je, razumljivo, imela pred očmi le vzorec udružbenosti, ki ga je kot ideal ohranjala v spominu ves čas svojega izgona v cerkve in zakristije. Želela si je torej obnoviti veljavo v družbi, kakršno je imela pred revolucijo. Njeni vodilni ideologi so večkrat prostodušno priznavali, da sledijo obnovi predvojne podobe cerkve in njenega družbenega položaja. Sicer pa celotna politika cerkvenega vodstva, ki se zavzema za povrnitev svojega nekdanjega vpliva v vzgojno-izobraževalni, kulturni, socialni, pa tudi politični prostor, potrjuje to njeno osnovno usmeritev.