Pojav sodobne rekatolizacije sovpada s projektom nove evangelizacije, ki jo ima papež Janez Pavel II. za prednostno nalogo RKC. Teološki vidiki tega gibanja in njegov praktični pomen za notranje življenje cerkve predstavljajo posebno vprašanje, ki bi zahtevalo posebno analizo. Upoštevati pa velja, da ima sodobna rekatolizacija zaradi evangelizacije in njenih gibanjskih razsežnosti nekaj specifičnosti. Poteka vzporedno z versko prenovo, zato brez velikih akcij in javnih programov. Cerkveno politično delovanje je prikrito z verskim in zato manj vpadljivo. Laična javnost zazna le ekstremna stališča in dejanja. Sama prenova slovenske katoliške cerkve je razvejan proces in se odpira v pahljačo smeri od izrazito duhovne in karitativne narave, ki se zavestno ograjuje od političnega vpletanja v javno življenje, do povsem deklariranih političnih verskih skupin z jasnimi restavracijskimi nagibi. Toda politizacija cerkvenega vodstva in ekstremnih skupin katoličanov ostaja prav zaradi razvejanosti religioznega delovanja bolj ali manj prikrita, zato nasplošno nemoteča. Tudi v cerkvi sami je namreč zaznati odpor zoper težnje, da bi bila duhovna prenova uporabljena v politične namene. Pri sociološki analizi katoliške prenove je torej nujno upoštevati vse te različne dejavnike samega procesa, vendar pa tudi osvetliti rekatolizacijsko akcijo v njenem aktivističnem in ideološkem naboju. Katoliška restavracija se v svojih radikalnih pojavih nagiba v smer konfesionalnega fundamentalizma, kar pa je že resno družbeno vprašanje. Na vidiku tako ni le nova ločitev duhov na Slovenskem, ampak nastavki moderne oblike verskoideološkega boja, ki je značilen za militantni katolicizem. V tem pogledu del slovenske družbe, sicer obroben, izkazuje prav takšno civilizacijsko retrogradacijo, kakršna zaznamuje anahronistične družbe predvsem t. i. tretjega sveta.