Ošlak, ki je globoko veren človek, s tem cerkvenemu vodstvu nastavlja ogledalo. In podoba v njem ni prav prijetna. Hkrati nastavlja ogledalo tudi vsem vernikom, saj jim v razmislek ponuja tehtne argumente. Pa ne le glede vstopa v Nato, pač pa tudi glede morebitne vojne v Iraku: »Na svetu je vrsta še vse drugačnih kanibalov, kakor je Sadam Husein in vsi ti so bili, so še in še bodo kvečjemu 'štipendisti' ameriške administracije. Navsezadnje, rečeno s stališča cinika: ali ni Kuba, katere poglavnik ne drži svojega ljudstva v manjšem primežu kot Husein, bližja Ameriki? A na Kubi ni nafte, na Kubi je doma sladkor, ki ga v tolikšni meri diabetična Amerika ne potrebuje.« In še: »Kako se glasi ameriška obtožba na račun Iraka? Da ima nekaj takih orožij, kakršna ima Amerika sama v neznansko večji količini in z neprimerljivo močnejšimi učinki in sodobnejšo tehniko. Da vodi Husein politiko do 'manjšinskih skupin' v državi, predvsem do Kurdov na severu, ki je na moč podobna politiki, kakršno vodi do istega ljudstva ameriška najbolj zanesljiva zaveznica Turčija. Da diktator Husein tepta človekove pravice, pobija in muči svoje politične nasprotnike ali domnevne nasprotnike tako, kakor to dela večina diktatorjev na planetu in je njih število sramotno veliko. Eno samo napako ima Husein v očeh ameriške politike: svoje nečlovečnosti ni pripravljen postaviti v službo ameriškemu imperiju. Ko bi sprejel vlogo ameriškega vazala, kakor so to storile druge tiranije iz različnih delov sveta, bi mu bili vsi grehi zoper človeštvo in človečnost oproščeni in spregledani, kakor so oproščeni in zamolčani savdskemu princu, sudanskemu predsedniku, zdaj temu, zdaj onemu latinskoameriškemu diktatorju ...«