Vendar ne gre za odpravo nepravičnih razmer, prav nasprotno, omenjena okrožnica je apologija nujne delitve na revne in bogate, socialistični nazor pa po cerkvenih stališčih nesprejemljiv tudi za delavstvo. Če povzamem cerkveno oceno: geslo socialistov, da je treba privatno lastnino odpraviti in razglasiti za skupno dobrino vseh, spodbuja zavist teh, ki trpijo pomanjkanje. To pa je v očitnem nasprotju s pravičnostjo, kajti imeti stvari v zasebni lasti je pravica, ki jo ima človek po naravi. Ibid., str. 40–41. Fantastična iznajdba enakosti je za vse ljudi brez razlike enako bedno in enako usmiljenja vredno stanje. Človek mora sprejeti svoj položaj, po katerem je popolno izenačenje, kakršno načrtujejo socialisti, nemogoče. Trpljenje in bolest sta človeška usoda in naj ljudje poskušajo in iščejo karkoli, takšnih neprilik ne bodo mogli popolnoma odpraviti iz človeške družbe z nobeno silo, z nobeno spretnostjo. Glavna zmota pa je umišljena predstava o tem, da obstaja prirodno sovraštvo enega razreda zoper drugega. Narava države zahteva, da razreda složno sodelujeta med seboj. Krščanstvo pa morebitne spore lahko pomiri. Ibid., str. 45–47. Podobno, a morda s še nekoliko večjo lahkoto kot papeška okrožnica, opravi s trpljenjem komentar dr. Janeza Juhanta, ki pojasni, da je teža človeškega dela povezana s človekovo nepopolnostjo kot posledico greha. Cf. Janez Juhant, »Predstavitev okrožnice Rerum novarum«, ibid., str. 38.