V zadnjih sto letih, preden je na papeški prestol stopil Janez Pavel II., se je katoliška cerkev dvakrat slovesno izrekla v zvezi s homoseksualnostjo. V Velikem katekizmu, ki ga je papež Pij X. potrdil leta 1905, in v kongregaciji za nauk leta 1975, ko je na Petrovem stolu sedel papež Pavel VI., o katerem so krožile mnoge govorice. Pij X. je potrdil obsodbe iz preteklosti na ne ravno izviren način in je "nečistovanje proti naravnemu redu" uvrstil med tiste grehe, ki kličejo k maščevanju vpričo Boga, in ga s tem postavil na lestvici višje od namernega uboja. Bolj zapletena je vsebina izjave 29. decembra 1975, ki še danes tvori jedro cerkvenega stališča do tega vprašanja. Vnesla je bistven razloček med grehom in grešnikom. Homoseksualna dejanja je imela za "notranje razrvana", a je trdila tudi, da utegne biti homoseksualec v nekaterih primerih tak "zaradi nekakšnega prirojenega nagnjenja ali zaradi patološke konstitucije", zaradi česar ga ni mogoče imeti za osebno odgovornega. Pastirski dejavnosti je bilo zato naloženo, naj z razumevanjem sprejema tovrstne homoseksualce v upanju, da bodo premagali svoje osebne težave in svojo družbeno neprilagojenost in naj previdno sodi o njihovi krivdi.