Kot najpogostejši upravni pojav se od začetka 15. stoletja kaže začetek centralizacije, katere očitni znaki so bili krepitev vladarjeve moči na račun lokalnih oblasti in fevdalcev. Vladar je s pomočjo svojih osrednjih organov vse pogosteje izdajal razne predpise in odloke. Profesionaliziral je vojsko: vojaki najemniki so mu predstavljali stalno, od posameznih fevdalcev neodvisno udarno moč, vdano le plačniku, ta pa je odrejal cilje, delil vojaške službe in nastavljal poveljnike. Zanjo je potreboval več denarja, ki ga je dobil z več davki, ki so bili tudi višji. Centraliziral je tudi sodstvo, tako da je ob fevdalnih, cehovskih in cerkvenih sodiščih uvedel kraljevska sodišča in celo sam postal nosilec prava. S tem je pravo pridobilo novo veljavo: začel se je poglobljen študij rimskega prava na pravnih fakultetah. Skušali so celo razširiti posamične pravne navade na vso skupnost, čeprav si vse do francoske revolucije nobena od evropskih držav ni zmogla ustvariti lastnega enotnega pravnega sistema. Sčasoma je nastala osrednja kraljevska uprava: kraljeva sodišča, centralni organi, vojaški poveljniki, finančniki in drugi uradniki. Protestantizem je prinesel še nacionalne cerkve, nad katerimi je vladar slej ko prej dobil nadzor, ponekod pa so sklenili konkordat.