dunajski univerzi, kjer je leta 1917 dosegel doktorat iz teologije. Po vojni mu je bilo za tri leta (19191922) zaupano vodstvo začasnega tržaškega bogoslovja v Škednju, kjer je poslej našel svoj končni dom. V obdobju med obema vojnama je opravljal razne upravne službe na škofijskem ordinariatu, bil je urednik škofijskega lista, član škofijskega cerkvenega sodišča, izpraševalec pri župniških izpitih, osebni svetovalec vrsti tržaških škofov, ves čas pa izredno dejaven v dušnem pastirstvu v raznih mestnih in primestnih župnijah, zlasti v Škednju. S svojo pokončno držo pri obrambi verskih in narodnih pravic Slovencev na Tržaškem je bil trn v peti fašistični oblasti, ki ga je budno nadzorovala na vsakem koraku, a mu do živega ni mogla. S svojimi številnimi spomenicami, poslanimi v Rim, je poskrbel, da je bilo najvišje cerkveno vodstvo seznanjeno s tragično usodo slovenskega življa pod Italijo. Bogato znanje, oplemeniteno z življenjskim izkustvom, je bilo odločilna iztočnica za njegovo povojno imenovanje za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela tržaško-koprske škofije v Jugoslaviji. Krvavi dogodki v Lanišču v Istri leta 1947, s katerimi je takratna jugoslovanska komunistična oblast hotela obračunati s pogumnim možem in mu stregla po življenju, so preprečili, da bi se njegovo imenovanje uresničilo. Poslej je živel skromno in neopazno, kot je bila njegova navada, v svojem škedenjskem domu, budno spremljal raz-