Poleti 1144 je bila posvečena obnovljena opatija Saint-Denis. Opatija, postavljena na vrhu pariškega Montmartra, je ena najslavnejših cerkva v evropski zgodovini in njena obnova velja za rojstvo gotske arhitekture. Za njeno brezčasno, razkošno lepoto je zaslužen opat Suger (1081–1151), francoski cerkveni dostojanstvenik, politik, zgodovinar, arhitekt, za nekatere pa tudi filozof in umetnostni teoretik, nadvse zanimiva osebnost z močnim vplivom na zgodovino Cerkve, politike in verske estetike.Suger se je rodil v družini revnega viteza Helinanda. Ta ga je pri njegovih desetih letih podaril opatiji Saint-Denis, kar takrat ni bilo nič neobičajnega, saj je v zameno fant dobil izobrazbo. Mladenič se je z vso vnemo posvetil študiju, tako kot se je kasneje zavzeto loteval vseh drugih poslanstev. S svojo gorečnostjo je znatno prispeval k okrepitvi moči francoskega kraljestva in Rimskokatoliške cerkve, avtobiografske kronike o njegovem posvetnem in cerkvenem delovanju pa so ovekovečile tudi svojega avtorja.Med študijem je Suger spoznal sošolca, bodočega kralja Ludvika Debelega (Ludvik VI.). Ko je po končanem študiju ostal v Saint-Denisu kot tajnik, je tako uspešno zastopal interese opatije, da je pridobil vse več zadolžitev in pomembnih znanstev, ki so ga pripeljala do položaja predstojnika v dveh cerkvah in kasneje celo na papežev dvor v Rimu. Med bivanjem v Rimu je bil izvoljen za opata Saint-Denisa in po vrnitvi posvečen v duhovniški stan. Pod okriljem opatije (sveti Denis je med drugim zavetnik Francije) je deloval do svoje smrti in postal eden najpomembnejših Francozov svojega časa.Novoizvoljeni opat se je najprej posvetil kralju. Sprva kot svetovalec, kasneje kot minister. V zakon je pospremil njegovega naslednika, Ludvika VII., in postal tudi njegov minister. Ko se je Ludvik VII. odpravil na drugo križarsko vojno, je bil opat Suger postavljen za regenta Francije. Zaupane naloge se je lotil z enako zavzetostjo kot vsake druge stvari in ob tem vestno beležil svoje dosežke. Stremel je k utrditvi kraljeve moči, izboljšanju kmetijstva in trgovine ter reformiral administracijo v sodstvu. Čeprav je zaradi praktičnih razlogov nasprotoval drugi križarski vojni, dežela je bila namreč precej obubožana, je pozneje, ko se je vojni pohod končal s polomom, sam začel opremljati vojsko in pridigati v prid novi križarski vojni, a ga je prehitela smrt.Suger je postal vodilni zgodovinar svojega časa. Poleg avtobiografskih kronik je pisal hvalnice o Ludviku VI. in knjigo o Ludviku VII. (Historia gloriosi regis Ludovici). Ta dela so danes eden najbolj znanih virov o srednjeveški zgodovini. Morda bolj kot karkoli drugega ga je v zgodovino zapisala opatija Saint-Denis, njegovo življenjsko delo. Zapustil jo je temeljito prenovljeno in obogateno z zajetno lastnino, relikvijami in dragocenimi umetninami. Sugerjeva razširitev cerkve odseva njegove cerkveno-politične težnje, podžigala pa ga je tudi tekmovalnost, saj naj bi želel preseči razkošje Hagie Sophie. Bogastvo cerkve je bilo še toliko bolj izrazito zaradi relikvij in podob mučencev, ki so opustili posvetnost, da bi lahko živeli duhovno življenje. Pri prenovi cerkve je Suger izhajal iz filozofskih besedil, predvsem neoplatonističnih. S Plotinom je delil zamisel, da kontemplacija o lepoti vodi do zavedanja o božanskem, s Psevdo Dionizijem Areopagitom pa fascinacijo z duhovno dimenzijo luči in stremljenjem k »pravi luči«. Takrat je bilo v navadi, da so cerkve medlo osvetljevale sveče, Suger pa je cerkveno pročelje spremenil v galerijo barvnih oken. Svete podobe, obsijane s svetlobo, so imele namen povzdigniti duha k Bogu in približati zemeljsko in nebeško sfero. Takšna materializacija filozofskih razmišljanj je bila precedens v Evropi vse do 16. stoletja, hkrati pa je postavil standarde razkošno opremljenih cerkva, ki jih je Cerkev privzela za svoje.Suger je umetnike cenil, videl jih je – tako kot duhovnike – kot posrednike med verniki in Bogom. Verjel je, da drago okrasje utrjuje slavo Rimskokatoliške cerkve, ta pa slavo Boga. K temu so z velikodušno razsipnostjo pripomogli bogati škofje, plemiči, oba francoska kralja in trgovci, ki so mu podarjali denar, dragulje, umetnine in relikvije, s katerimi je okrasil baziliko. Zaradi takšnih stališč sta si bila pogosto navzkriž s svetim Bernardom iz Clairvauxa (po izvoru iz visokega burgundskega plemstva), ki ni prenašal nikakršne bahavosti, ne notranje ne zunanje. Po smrti je bil Suger razglašen za svetega.Bazilika Saint Denis velja za »nekropolo Francije«, saj so tam pokopani skoraj vsi francoski monarhi od Klovisa I. dalje, s svojo razkošno lepoto pa še danes osupne obiskovalca. oleti 1144 je bila posvečena obnovljena opatija Saint-Denis. Opatija, postavljena na vrhu pariškega Montmartra, je ena najslavnejših cerkva v evropski zgodovini in njena obnova velja za rojstvo gotske arhitekture. Za njeno brezčasno, razkošno lepoto je zaslužen opat Suger (1081–1151), francoski cerkveni dostojanstvenik, politik, zgodovinar, arhitekt, za nekatere pa tudi filozof in umetnostni teoretik, nadvse zanimiva osebnost z močnim vplivom na zgodovino Cerkve, politike in verske estetike.