Kaj torej za duhovnika je spodobno in kaj ne? Na svojih novinarskih poteh sem videla kar nekaj duhovniških bivališč in večina je bila zelo skromnih (tudi eno škofovsko je bilo vmes), nagledala pa sem se tudi (predvsem ljubljanskega) blišča. Ponekod duhovniki kar naprej nekaj pobirajo od vernikov in zahtevajo, da na svoje stroške krasijo cerkev, drugod se natančno ve, kdaj so nabirke, in iz tega denarja kupujejo tudi rože in druge potrebne reči. V enih farah štejejo denar od nabirk člani cerkvenega občestva in gre takoj v banko, drugod pa milijoni očitno ležijo po predalih. Preglednost poslovanja, ta skovanka je namreč čedalje bolj v modi, bo morala veljati tudi za tako poduhovljene poklice, kot je duhovniški. Ker bomo le tako lahko trezno razmišljali o vračilu zaseženega cerkvenega premoženja, o davkih, ki naj jih plačujejo božji namestniki, in morebitnih davkih, ki naj bi jih verniki namenjali njim. Tako kot marsikje v Evropi.