je postal profesor cerkvenega prava in moralke na bogoslovnem vseučilišču v Celovcu. Potem so ga poklicali, kakor pravijo zgodovinarji, v Ljubljano, tam je leta 1924 postal docent cerkvenega prava na Teološki fakulteti in naslednje leto izredni profesor. Hkrati je bil duhovni vodja telovadne organizacije Orel, ki ji je na Hrvaškem pripadal Stepinac. Čeprav ni nikjer zabeleženo, da je bil žrtev velikonemškega šovinizma, pred katerim naj bi zbežal v Ljubljano, je nekdanji generalni državni tožilec in zagovornik obnove procesa proti Rožmanu Drobnič zapisal, da je bil »Gregorij Rožman nedvomno velik slovenski rodoljub. Njegov rod je bil ukoreninjen v koroški zemlji, na obrobju slovenstva. Tam je rasel in si oblikoval um in značaj, tam je tudi vodil in utrjeval mlajše rodove. Na nacionalno ogroženem območju se mu je krepila narodna zavednost, saj je hudo občutil naravni in načrtovani pritisk nemštva na slovensko okolje. Po neuspelem koroškem plebiscitu je čutil, da se mora umakniti v osrednjo Slovenijo, ker bi bila sicer hudo motena njegova življenjska pot. Slovenstvu je potem ostajal zvest v vsem ravnanju, v tem pa