cerkvenih zborov. Med prebranimi je bila tudi misel duhovnika, pesnika in narodnega buditeja Ivana Trinka, ki je bil, kot smo slišali, tudi zanimiv skladatelj nabožnih pesmi. Za sestre zavoda delle Dimesse v Vidmu, kjer je bil duhovni vodja, je namreč zložil kakih 50 skladb, skoraj vse na latinsko besedilo. Ob lanski Trinkovi obletnici sta pri ZCPZ Miloš in Irena Pahor objavila izbor 18 pesmi. Iz te zbirke Trinkovih Nabožnih pesmi pa je prav ženski zbor Devin izbral tri in jih izvedel. Ob koncu prijaznega srečanja, ko so se v mogočen združeni zbor zbrali vsi pevci in pevke za skupen nastop, je ZCPZ prisrčno čestitala in voščila zaslužnemu dolgoletnemu in še vedno aktivnemu pevcu ter organistu Antonu Kostnapflu ob njegovi 80-letnici. Lepo je bilo, da so se temu združenemu zboru pridružile tudi nekatere pevke obeh zborov, ki se dekanijskega srečanja nista mogla samostojno udeležiti. Slišali pa smo dve Vodopivčevi pesmi. Ob sklepu evharističnega leta močno izpovedno Gledam jo ter himnično Najvišji, vsemogočni Bog, ki sta nam dejansko potrdili točnost misli, ki jo je Ivan Trinko večkrat ponavljal svojim pevkam, se pravi, da ima “…cerkveno petje nalogo, da slavi Boga v najslajšem izrazu molitve in duševna povezanost, izražena s petjem, nam daje okušati nebeško liturgijo. Za lepo petje sta potrebni pevska tehnika in duša, vendar je duša pomembnejša! … v pravi duhovni povezanosti vsak pevec poje s sopevcem in noben glas ne izstopa”. Prav s to mislijo naj tudi mi sklenemo to kratko kroniko večera, ki je bil zanimiv in vsebinsko zelo posrečen. VJ