Na žalost je iluziji o odvečnosti nenehnega umetniškega preoblikovanja krščanskega obredja cerkvena organizacija nasedla v taki meri, da so cerkveno obredje začeli oblikovati umetniško nenadarjeni teologi, rezultat pa so današnje izpraznjene cerkve. Kaj pomaga, če teolog iz svoje bogate teoretske zakladnice sestavi bleščeč simbolistični načrt obreda, ki pa v praktični izvedbi ljudi ne pretrese in jih zato ne poveže v obnovljeno božjo skupnost! Če ti duhovnik med obredom zapove, naj sosedu stisneš roko, ti pa v tistem trenutku do soseda nimaš prav nobenega odnosa, je tisti prisilni, obredni stisk roke zgolj zoprni vdor tujca prek barier, ki nam refleksno varujejo našo intimnost. Povsem nekaj drugega pa je seveda takrat, ko na dobrem rock koncertu pretresen do dna duše zaplavaš v smrtni praznini, potem pa iz teme zasveti tisoče vžigalnikov in si nenadoma pripravljen s povsem neznanimi ljudmi padati v objem in jokati na njihovih ramenih in se z vsakim človekom v množici čutiti najtesneje povezan in ne gre več za družbene vloge in službene položaje in premoženjsko stanje, ampak le še za brezpogojno ljubezensko zavezo do slehernega v množici. Vse te elemente, od smrtne groze posameznika do lučk v temi in ljubezenske katarze, je cerkveno obredje v delujoči obliki nekoč že imelo, vendar so se potem teologi ustrašili dejstev, ki so jih v območju iracionalnega odkrivali umetniki, in so zato odslovili umetnike. Namesto da bi s pomočjo njihovega talenta vedno znova zasledovali točke iracionalne pretresenosti sodobnega človeka in z odkritimi elementi posodabljali obredno sporočilo, je Cerkev sklenila iracionalno prepričljivost obreda nadomestiti s svojo institucionalno avtoriteto. Strategija, ki dolgoročno gotovo ne more uspevati.