Velik del besedil, predvsem cerkvenih, vendar tudi posvetnih, je bil napisan v latinščini. Avtorji cerkvenih so bili duhovniki in menihi, glasniki zgodnjega krščanstva. Sem sodijo pesništvo, himnika, osebnoizpovedna kratka proza (kakršno je pisal sveti Avguštin) in cerkvena dramatika. Njena prvotna oblika so bile liturgične drame v 10. stoletju. To so bili pravzaprav dialoški vložki kot del cerkvenega obredja. Iz te oblike so se v 14. stoletju razvile duhovne igre, med katerimi so znane in ohranjene štiri vrste: pasijoni, ki so bile igre o Kristusovem trpljenju, misteriji, katerih snov so bile zgodbe iz Svetega pisma, mirakli, ki so prikazovali čudeže, in moralitete, ki so vsebovale poučno in moralistično sporočilo. Posebnost srednjeveške književnosti v latinščini je vagantska poezija, katere avtorji so bili potujoči kleriki in dijaki, ki so opustili študij. Njihova lirika je posvetnega značaja s svobodomiselno in radoživo vsebino. Vse večji del srednjeveške književnosti pa je nastajal v novih evropskih jezikih (germanskih, romanskih, slovanskih in drugih). Taki so junaški epi, ki so nastali v večini ljudskih jezikov. Najstarejši med njimi, ki je ohranjen v celoti, je Beowulf v anglosaškem jeziku. Na ruskih tleh je okoli leta 1200 nastala Pesem o pohodu Igorjevem. V starogermanskem jeziku je ohranjena Pesem o Nibelungih iz začetka 13. stoletja. Najznamenitejši in danes najbolj znani med junaškimi epi so francoski chansons de geste (pesmi o junaških dejanjih) iz obdobja od 11. do 13. stoletja. Iz Španije je znana Pesem o Cidu iz 12. stoletja. Na severu so nastajale islandske sage. To so kratka prozna besedila, ki so bila zapisana že od 12. do 13. stoletja in so v tem delu takratne Evrope pomenila nekaj podobnega kot drugod junaški epi. K srednjeveškim literarnim besedilom v novih jezikih sodijo tudi viteški romani. Glavne književne osebe v njih so bili vitezi, nosilci viteških vrednot in plemenite, viteške ljubezni. Trubadurska lirika, ki ji rečemo tudi provansalska, saj se je razcvetela v francoski pokrajini Provansi po letu 1100, je bila napisana v provansalskem jeziku. Od tod izvira veliko pesniških vrst: ballata (plesna pesem, dansa), svitanica (ali alba, tj. jutranja pesem ali jutranjica), serena (ali serenada, tudi večerna pesem), kancona, sekstina (najzahtevnejša oblika trubadurske poezije) in pastorela (ali pastoretta, pastirska pesem). V novem jeziku so bile pete tudi španske romance, ljudske pesmi španske dežele. Nastajale so od 13. do 15. stoletja. Posebno pozornost je v obdobju srednjega veka treba nameniti Danteju Alighieriju, italijanskemu pesniku in filozofu, ki je prav tako ustvarjal v italijanščini, čeprav je svoje filozofske spise pisal tudi v latinščini. V italijanskem jeziku je napisal najbolj veličastno delo srednjeveške književnosti, versko-alegorični ep Božanska komedija. Z njim je ustvaril slavospev krščanstvu. Monoteistično krščanstvo se je začelo širiti po rimski državi v prvih stoletjih našega štetja. Od 4. stoletja naprej je že prevladalo in tako usmerjalo evropsko miselnost ter vplivalo na književnost skoraj celotnega tisočletja. Vendar pa je prav Dante, ki je bil velik glasnik krščanske vere, hkrati pa tudi srednjeveški človek, s svojo poezijo, imenovano sladki novi slog, že oblikoval novo miselnost in življenjsko občutje, ki nakazujeta naslednje veliko književno obdobje, renesanso.