Marčna revolucija je izborila pravico, da se konstituira ustavodajni parlament, ki naj bi pripravil novo ustavo bodoče federacije narodnih držav. Za našo razpravo se bomo omejili na ustavna določila, ki so zadevala veroizpoved in položaj katoliške cerkve v bodoči ustavni monarhiji. Ustava naj bi jamčila vsem državljanom svobodo veroizpovedi, hkrati ne bi priznala nobeni cerkvi nobenih predpravic - s tem načelom bi bil odpravljen privilegirani status katoliške cerkve kot državne in bi dobile vse verske skupnosti civilnopravni status. Odnose med državo in cerkvijo bi urejal poseben zakon, ki bi izhajal iz načela ločitve cerkve in države. Ustava je izrecno naglasila enakopravnost državljanov ne glede na veroizpoved, narodnost itd., uvajala civilnost zakonske zveze. Opredelila je svobodo znanosti in nevtralnost šole, posebej določala, da mora biti državna šola brez vpliva cerkve (se pravi, da se je opredelila za laičnost javne šole). Določala je, da so verske skupnosti neodvisne le v notranjih zadevah, cerkveno imetje pa naj upravljajo cerkvene srenje pod državnim nadzorom. - Tako radikalne določbe sta cerkev in prevladujoča fevdalna družbena struktura razumeli kot skrajno prevratniške in nesprejemljive. Razumljivo je, da se je reakcija hitro konsolidarizirala in zatrla revolucijo. Novi cesar Franc Jožef je zadušil revolucionarna žarišča v Pragi, na Dunaju in v Budimpešti, razpustil parlament 7. 3. 1849 in razglasil oktroirano ustavo.