Obhajilno obleko sem dobila od mamine znanke, ki je imela že starejše otroke. Obleka je bila snežno bela, iz skoraj prosojne tkanine, v pasu rezana in rahlo nabrana, na rokavih pa je imela našite ozke volančke. Pod njo sem nosila belo kombinežo, zraven sem dobila bele rebraste holahupke in črne čevlje, ki jih je za obhajilo nosila že moja sestra. Na glavi sem imela s sponkami pripet venček iz asparagusa, v katerega so bili vpleteni beli nageljčki, v srcu pa veliko pričakovanje … Po maši smo bili prvoobhajanci povabljeni v sobo, kjer so duhovniki najbrž sprejemali obiske. Prti na mizah so bili beli, da se je kar bleščalo, v belih skodelicah pa so bile vzdolž cele mize nastavljene debele, živo rdeče češnje. Posedli so nas in nam podarili vsakemu velik kos torte, na vrh pa smo smeli jemati češnje. Seveda sem jo vzela tudi jaz, a ko sem ugriznila v sočno rdeče meso, se mi je sok pocedil po bradi in velika rdeča packa se je kot kri razlila po moji deviško beli obleki. Solze sem imela čisto na robu, a sem vzdržala. Na cerkvenem dvorišču so čakale mame in tudi moja je stala vmes. Začuda, nič ni bila huda zaradi rdeče packe … Ko sva pešačili proti dobro uro oddaljeni domači hiši, me je po poti hudo tiščalo lulat. Nekaj časa sem še odlašala, potem pa ni bilo več mogoče vzdržati in mama je odločila: »Za cesto pa v obhajilni obleki že ne boš hodila! Tamle bova šli prosit za stranišče!« Pokazala je proti bližnji hiši. Gospodar je bil ravno na dvorišču in me je osorno pogledal, iztegnil roko in kratko odsekal: »Tamle!« Pokazal je na leseno stranišče v drini pod skednjem. Vstopila sem, ampak notri je bilo huje kot v svinjaku, poleg tega pa je na nesramno zamazani deski rojilo celo leglo muh. Doma take nesnage nisem bila vajena, kajti naša mama je vedno rekla: »Revni smo, umazani pa ne bomo nikoli!« Nisem se mogla odločiti, da bi sedla na tako umazanijo, pa še za obleko sem se bala, že tako je bila popackana. Počasi sem odškrnila vrata, pogledala, če me možakar ne gleda, in se hitro polulala zunaj pred straniščem. Tedaj pa je mož stopil izza vogala, zagledal lužo na tleh, pogledal mamo in bevsknil: »Kako nemarno dečlo pa maš!«