Župnik je v versko življenje K. iz dneva v dan vnašal nove in nove spremembe. Zdaj, ko je Hochstäter vse to odobraval, se tudi vaščani niso več zmrdovali nad njim. Hochstäter je rekel, so govorili drug drugemu, kadar so se prepričevali, kako dobrega, poštenega in nenavadno pametnega župnika imajo. Verouka sploh ni več izvajal v zatohli in zaprti učilnici, kakor ji je sam rekel, pač pa je stole razsposatavil na cerkvenem dvorišču, da je verouk potekal na svežem zraku. Ob hladnih dneh je bil verouk zdaj pri tem, zdaj pri onem otroku doma. Otroci so lahko med poukom ležali na kavčih, sedeli na kuhinjskih elementih in ob tem zobali pražena bučna semena. Po končani veroučni uri je velel ženskam, naj prineso vina in salam in zmeraj z užitkom vse pojedel in popil, potem pa pripovedoval šale ali pa otrokom odgovarjal na vprašanja o čemerkoli. Ko je izpil zadnjo kupico, jo je zmeraj s posebno kretnjo postavil nazaj na mizo in včasih so še kaj zapeli. Pokal je od zdravja in zanosa in sčasoma se je njegov optimizem prijel tudi vaščanov. Zdaj so še raje zahajali v cerkev, tudi kadar ni bilo maše, so prišli. Še zlasti ženske so hodile župniku pomagat urejati to in ono okrog cerkve. Župnik je prirejal večerne pogovore o knjigah, naravi in bogu, načrtovali so gledališke predstave, za katere je sam izdeloval razne scenske elemente. Moških to ni motilo, prav se jim je zdelo, da takrat, kadar so sami na delu ali v gostilni, babe ne posedajo doma in gledajo v zrak. Ženske so velikokrat vzele s seboj tudi otroke. Šle so v cerkev, kakor bi se odpravile na obisk h dobremu znancu ali prijatelju. Pri mašah je župnik včasih igral kitaro in skupaj z vaščani prepeval lepe verske pesmi, ali pa je energično hodil sem ter tja pred oltarjem in goreče pripovedoval o Jezusu. Razkrival jim je nove, do zdaj povsem neznane dogodivščine tega moža, katerih skupna rdeča nit je bila ljubezen do bližnjega in božje v slehernem posamezniku. Dovolil jim je, da so ga spraševali kaj iz Svetega pisma in tudi mimo njega in pogosto so se razvile povsem odprte razprave, ki so trajale in trajale. Vcepljal jim je ljubezen do bližnjega, jim odpiral oči za odpuščanje in sprejemanje vsega živega. Sčasoma so vaščani manj opravljali drug drugega in manj budno pazili na to, kaj kdo počne, koliko kdo ima in kolikokrat kdo hodi v cerkev.