Čez slabih štirinajst dni je v K. prišel novi župnik. Bil je močan in lep moški, odprtega duha in za vaščane K. celo nekoliko preveč praktičnega videza. Nobene vzvišenosti, nobene nebeške miline v očeh ni bilo videti, ko je izstopil iz avtomobila in zakoračil na cerkveno dvorišče, kjer so ga pričakali vaščani. Vzravnan in iskrega pogleda se je z vsakim posebej rokoval in drzno gledal vaščane globoko v oči, česar do zdaj niso bili vajeni. Vsake toliko se je kar tako, ne da bi bil za to kakšen razlog, prešerno nasmejal in pri tem so se pokazali njegovi kakor biseri beli in ravni zobje. Pevski zbor mu je zapel dobrodošlico. Naredili so mu špalir do cerkvenih vrat, on pa se je sprehodil skozenj kakor kakšen filmski igralec, ki pravkar prihaja na podelitev pomembne nagrade. Stopil je na stopnice, tako da je bil nekoliko povzdignjen nad vaščane in počakal, da potihnejo.