Spomnil sem se zadnjega božiča, ki naju je doletel v indijski Goi. Ob polnoči je imel zrak še vedno kakih trideset stopinj. Vsi prebivalci vasi so se očedeni in v večerni toaleti zbrali na cerkvenem dvorišču, kamor so zavoljo velike vročine in množičnosti obiska prestavili polnočnični spektakel. Iz zvočnikov so drle salve župnikovega božičnega nagovora, ena sama velika grožnja pekla, prekletstva, poslednje sodbe, ki lačnih zob in razbeljenih verig čaka pred durmi, hudičev, ki so med nami, coprništva in drugih manjših in večjih zlodejev. Name je vpil manični inkvizitor, pačil obraz, krilil z desnico in grozil lepo napravljenim Goancem, ki so očitno bili vajeni zastraševanja nepodkovanih kozjih tac in črnih lukenj v svoji sredini in niso kazali znakov pretiranega vznemirjenja. Odkar so sedli, so padli v neverjetno trden sen pravičnega; med povzdigovanjem, ki je sledilo, so pod zvezdnim polnočnim nebom donele salve angelskega sopenja, ki je na raznih koncih cerkvenega dvorišča preraščalo v silno smrčanje. Bog je spal in sanjal očiten protest, ki ga je lahko duhovnik prekinil le z intoniranjem kake božične pesmi. Večina se jih je tedaj prebudila, v nekakšnem avtomatizmu so planili pokonci in odsotno mrmrali napev. Grotesknost predstave me je spravila v zelo dobro voljo, zanimalo me je le, kako se bo vse skupaj končalo. In končalo se je na najboljši možni način. Ko je bil ob pol dveh končno ukazan konec maše, so sveže spočiti Goanci vstali, se prekrižali in pretegnili. Procesija se je odpravila v noč v smeri obale, od koder so iz daljave že prebadali temo prvi vroči ritmi. Sveže narojeno življenje nas je dohitelo, iztrgalo malodušju, nas vzelo v naročje, povilo v strast in predanost, s katero smo plesali, dokler ni jutranje sonce posrkalo z neba še zadnjih zvezd in so se nad oceanom rodili mavrični oblaki.