Svečnico praznujemo 40 dni po rojstvu Jezusa, 2. februarja. Na ta dan sta mati Marija in sveti Jožef odnesla novorojenčka v tempelj v Jeruzalemu in se zahvalila Bogu. Ko jih je starec Simeon videl, je vedel, da je ta otrok Mesija, na katerega sta čakala Izrael in svet. Vzel je otroka v naročje, se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok luč celotnemu svetu. Spomin na ta dogodek je obhajala prva cerkev v Jeruzalemu že v 4. stoletju. Slovesno praznovanje so spremljali procesija, pridiga in maša. V cerkvenem bogoslužju je svečnica tudi spomin Marijinega očiščevanja. Po judovski postavi je namreč morala vsaka mati, ki je rodila sina, 40. dan po porodu darovati v templju in se tako »očistiti«. Kasneje se je praznik udomačil tudi na evropskem zahodu, vendar pa je v ljudskem nabožnem svetu počasi zbledel spomin na ta dogodka. Praznik je postal predvsem svečnica, praznik luči. Kot simbol očiščenja pa ob polnoči še vedno prižgemo sveče, na dan praznika pa sveče blagoslovijo.